Odprli so nam vrata svojega doma: Tako po tragediji živi družina Grilc

Čeprav je družina Grilc pred pol leta doživela eno izmed najhujših tragedij, izgubo očeta in moža, njegov duh, povezanost, milina in toplina v tej družini ostajajo. Ko se mala Alaska prebudi, jo vsi trije okopajo v poljubčkih, iz terarija vzamejo želvici in se v atriju usedejo k družabni igri. Idila. In zagotovo Marko Grilc, eden naših najboljših deskarjev na snegu vseh časov, ne bi mogel biti bolj ponosen, kjerkoli nad oblaki že je. Na svojo ženo, sorodno dušo, glasbenico in junakinjo Nino, ki je njunega tretjega otroka rodila tri tedne po tem, ko se je njen soprog smrtno ponesrečil, in na ljubečega Maxa ter ljubko Emico. Nina je brez ovinkarjenja zaupala, kako so preživeli začetni šok, kakšne težave so jo čakale in kako živijo danes. Iz dneva v dan … 

Zelo se strinjam, ko ste v enem izmed nedavnih intervjujev lepo opisali položaj, s tem, ko ste rekli, da se smrt ne zgodi, ampak se dogaja. Vsak dan znova, ko ga ni ob vas in ob otrocih. Mislim, da o tem premalo govorimo, da žalovanje nima roka trajanja, se strinjate?

Da. Predvsem dojeti to, da nekoga, ki je tako prisoten v tvojem življenju in vedno s tabo, ni. Da ga nikjer ni, nikjer ga ne moreš najti, nikamor poklicati in da bo to večno. To zaznavanje tega, je zelo težko za sprejeti. In dolgotrajno. Težko si predstavljam, da bom vse kmalu do popolnosti dojela, ker se še vedno vsak dan znova zbujam v to novo resničnost. Sploh, ker ga vsako noč sanjam in so te sanje zelo žive. Seveda so neke smernice in faze žalovanja, a žaluje vsak po svoje. Pri meni se zdi, da je ta faza dojemanja, kaj se je v resnici zgodilo, taka, da si skušam na nek realen ali pa nerealen način razložiti, kaj sploh smrt je, kaj je po tem. Taka vprašanja se ti začnejo pojavljati, s katerimi se prej ne ukvarjaš. 

Se pogovarjate z Markom, vsaj v mislih. Na primer, kaj bi on naredil, rekel …

Na nek način imam občutek, kot da bi me nekako vodil. Težko je razložiti, a vse kar sem počela v zadnjih šestih mesecih, je bilo na zelo netipičen način, kot sem stvari počela prej. Prej sem vedno premlevala, ali sem se prav odločila in se vznemirjala, če mi je šlo kaj narobe, sedaj pa delam stvari, ki jih je bolj on znal. Iz tega vidika sem se dostikrat vprašala, ali je res tako, da greš, ampak je nekaj po tem. Neka njegova energija, ki me vodi. Težko je razložiti, a so določene stvari, ki so drugačne, ki jih jaz sama pri sebi čutim drugače. Iz tega vidika bi lahko rekla, da je neka komunikacija. Da bi rekla, da lahko z njegovo dušo komuniciram, tega pa ne. Verjamem, da nekateri lahko, jaz do te mere ne. Čutim pa, da črpam moč iz nečesa, kar v mojem življenju prej ni bilo tako prisotno. 

Saša Despot

V žalovanju je tudi veliko pristnosti, celo lepote. Žalovanje pokaže tvojo najranljivejšo plat, pokaže prave prijatelje in pokaže, kaj je v življenju resnično pomembno.

Vsekakor zdaj stvari veliko bolj jasno vidim. Tudi pri drugih ljudeh včasih. Veliko je zvez, ki so na robu tega, da ne funkcionirajo, pa mi je žal, ker si mislim, da vidimo toliko nekih težav, ki jih v resnici ni. Včasih so zelo zlahka rešljive in se je vredno potruditi, se boriti, ker so druge stvari, ki jih s tem pridobiš, toliko več vredne. Midva sva že prej otroke vzgajala v tem duhu, da materialne stvari so pomembne do te mere, da lahko živiš v miru, brez večjih skrbi in da imaš neko osnovno lagodje, ampak da so zares pomembne druge stvari. Za nas je bila to družina, da se imamo radi in da smo čim več časa skupaj. Take stvari. Marko se je tega od nekdaj zavedal in zelo cenil to, zato je tudi tako polno živel, ker res ni želel nobene minute vreči stran ali v nekaj, kar njemu ni bilo pomembno ali ga ni veselilo. 

Se mi je pa tudi zgodilo, da je nekdo prišel do mene in me vprašal, ali me lahko objame. Pred pol leta bi bila v normalnem položaju: Zakaj? Sedaj sem pa rekla, da, seveda, ker sem ugotovila, da je to še najboljše. Da v tistem trenutku, ko niti ne veš, kaj potrebuješ, pride nekdo in ti da točno to, kar potrebuješ.

Kaj se žalujoči osebi ne bi smelo reči? Verjamem, da ker je smrt tabu, veliko ljudi ne ve, kako reagirati, in nehote rečejo, kaj napačnega. Ste imeli take izkušnje? Nekoč sem v enem izmed intervjujev prebrala, da je mladi vdovi najboljša prijateljica kar iskreno rekla, da ne ve, kaj reči, a da je ob njej in naj sama pove, kaj potrebuje od nje.

Vprašanja, kako si, so še vedno nekako zvita. Ne vem, kaj naj na to odgovorim. Ali naj povem po pravici in se bodo ljudje počutili neprijetno, ali naj odgovorim generično, da sem v redu. Saj je logično, kako je katerakoli oseba po taki stvari. Razumem, da ljudje dostikrat ne vedno, kako pristopiti, kaj reči. Dejansko pa je že to, da ti je nekdo na voljo, če ga potrebuješ, dovolj. Veliko mojih prijateljev in prijateljic mi je na začetku reklo, da ne vedo, kaj reči. Pa sem jim odgovorila, da nimaš kaj reči. Karkoli rečeš, nič ne spremeni, nima neke teže, ker je vse toliko manj od tega, kar se je zgodilo. Nič ne moreš reči, da bi s tem karkoli olajšal. Zato je to dovolj, da si na voljo. Veliko mi je tudi pomagalo, ko so mi pisali ljudje in delili svoje izkušnje ali pa samo rekli, da me spoštujejo in da so mi na voljo, karkoli rabim, kavo, varstvo … Da vedno, da so tujci, ampak, da so tukaj. Tega je bilo veliko in se mi je zdelo res lepo, da sem dobivala izključno pozitivne komentarje in sporočila. 

Kar bi rekla, da se žalujoči osebi nikoli ne reče, pa je: Joj, kako si uboga. Ali pa, kako je to grozno. To potenciranje tega. Nekateri ljudje rečejo, da se jim smiliš in to ni nekaj, kar si želiš slišati v tem položaju. Nihče ne želi biti ubogi, se ljudem smiliti ali čutiti, da ga drugi pomilujejo. Mislim, da zna to le še poslabšati vse skupaj. Se mi je pa tudi zgodilo, da je nekdo prišel do mene in me vprašal, ali me lahko objame. Pred pol leta bi bila v normalnem položaju: Zakaj? Sedaj sem pa rekla, da, seveda, ker sem ugotovila, da je to še najboljše. Da v tistem trenutku, ko niti ne veš, kaj potrebuješ, pride nekdo in ti da točno to, kar potrebuješ.

To so torej ti trenutki, ki se jim reče lepota in ranljivost žalovanja. 

Ko se nekaj takega zgodi, na svet zelo težko gledaš pozitivno. Kaj je sploh smisel, da gradiš, se trudiš, če ti nek trenutek v eni sekundi vzame vse. In potem nekako vidiš lepoto skozi druge ljudi. Vidiš, da je veliko dobrih in srčnih ljudi na tem svetu in tudi to, da na žalost nisem edina, ki se ji je to zgodilo. Kljub temu da je, kakor je, vidiš, da je veliko dobrote. 

Se strinjate, da je žalovanje zelo individualno?

Zelo smo si različni. Reagiramo drugače, procesiramo, razmišljamo drugače, odnosi so drugačni. Vse. Zato rečem, da recepta ni. Vsak gre čez to po svoje. Lahko ti nekdo pomaga, da te pelje čez ta proces, da nisi sam s temi mislimi, v osnovi pa se mi zdi, da mora vsak najti svoj način, nekaj kar mu pomaga. Vsekakor je koristno, ko se utapljaš v poplavi teh čustev, dobiti kakšen nasvet, idejo, kaj lahko poskusiš, da ti pomaga. Pred nekaj meseci mi je pisal fant, ki je šel skozi podobno izkušnjo z očetom, s katerim sta si bila zelo blizu, in mi povedal, da je kot otrok začel pisat dnevnik, zapisovati svoje misli. Tudi jaz sem potem začela s tem. Kadar imam čas in energijo, zapišem, kar mi leži na duši. To se mi zdi en tak lep način. Zapisujem pa tudi svoje spomine, da se bom dotičnih dogodkov in trenutkov spomnila čez dvajset let. Pa tudi za otroke, da bodo čutili to ljubezen, ki sva jo imela, če bodo to brali. Bojim se tega, da bi ga začela pozabljati. Saj pozabila ga ne bom nikoli, a kakšne malenkosti, njegove izraze, načini, kako je kaj rekel. To bi res rada ohranila, tudi za Alasko, ki ga ni nikoli spoznala. Že zdaj se mi zdi, da mu bo Alaska karakterno zelo podobna. Že, ko sem bila noseča, sem mu rekla, da bo ta njegova. Kot je znala noreti v trebuščku, ko je dal roko na trebuh, pa se je v trenutku umirila. In res, že od začetka, ko se nasmeje, ga vidim v njej. Ima neko energijo, ki jo je imel tudi on. 

Trga se ti srce, na grbi imaš sto stvari, potem pa še birokratski opravki in jaz povsem razumem, da lahko koga vse skupaj porine čez rob. 

S smrtjo pride tudi kup birokratskih zadev, za katere ste omenili, da so neživljenjski. Kje vidite, da bi institucije svojcem lahko olajšale delo, naredile vso to birokracijo bolj humano, prijazno?

Razumem, zakaj birokracija je. So določeni protokoli, čez katere je treba iti po uradni poti in to mi je jasno. A morda bi v teh položajih ljudem lahko nudili pomoč. Enega človeka, morda odvetnika, ki se na te stvari spozna, da ga pooblastiš in uredi določene stvari, ki jih je res ogromno. Niti ne veš, kaj vse to prinese s sabo. Pošiljajo te na upravne enote, vse je treba takoj. Že pogreb, ki ga organiziraš, pol časa ne veš, kaj delaš. Sama sem imela pomoč, prijateljice in Markovega brata, ki mi je pomagal pri pogrebu in je šel z mano kakšno stvar uredit. Morda pa, kdo res nima nikogar ali pa težko prosijo za pomoč, če tega nisi navajen. Meni je bilo to izredno težko, biti odvisna od nekoga, prositi za pomoč, povedati, da nečesa ne zmorem. Trga se ti srce, na grbi imaš sto stvari, potem pa še birokratski opravki in jaz povsem razumem, da lahko koga vse skupaj porine čez rob. 

Pri meni je bila še nosečnost in obdobje po porodu, ko pretijo tudi nevarnosti poporodnih depresij. Ko se ven vlečeš iz vsega, potem pa še birokracija. Tudi ta dedovanja, ko misliš, da skupaj živiš, vzgajaš otroke, si poročen in vse delaš skupaj, potem pa eden umre in je sistem tako narejen, da ti da občutek, kot da sam nisi več sposoben ničesar in se začne v tvoj način življenja ter vzgojo vpletati 50 drugih ljudi, ki nimajo nobene zveze s tabo in tvojo družino. Zagotovo je neko nelagodje s te strani. Predvsem neznanci, ki so del teh postopkov. Določati moraš skrbnike za otroke v postopkih dedovanja … Znajdeš se v nekih vodah in se počutiš, kot da ne znaš plavati. Sistem je tako narejen, da mi na nekih delih onemogoča, da naredim tako, kot jaz mislim, da je prav. Zato bi morali obravnavati vsak primer posebej, bolj individualno, ker nismo vse družine enake. Občutek dobiš, ker je nekaj zapisano v zakonu, kar naenkrat kot en zakonec, nisi več verodostojen. 

Zgodilo se je tudi, da so bili otroci zavarovani po Marku in je tudi njim prenehalo veljati zavarovanje, jaz pa tega sploh nisem vedela. Če bi se kateremu kaj zgodilo, bi bila to velika težava. A nobene izmed teh stvari ti nihče ne sporoči. Take stvari, vse je v zraku, pol časa ne veš, kaj se dogaja in moraš sam ugotavljati, klicati in tega je res veliko. Tudi prijava smrti na upravni enoti in podoživljanje nesreče. Policija te podatke ima in bi lahko to malo bolj avtomatizirali ter sporočili ostalim institucijam. 

Nekako sem priplezala do tega, da sem se veselila teh dveh stvari, jutranje kave in kozarca vina zvečer. Potem počasi, ampak res počasi, to nadgrajuješ z majhnimi pričakovanji, dan za dnem. Pride dan, ko se mi zdi vse brez zveze, tudi tista kava zjutraj, potem pa pride naslednji dan, ko je malo boljše.

Pokojnino po Marku imate, nekateri otroci zaradi birokratskih pravil namreč tudi izvisijo?

Marko je zelo mlad začel delati in si plačevati prispevke, tako da je padel znotraj tega sistema in pravil. Tukaj sem naletela na zelo ustrežljivo uslužbenko, ki se mi je še opravičevala, da moram pošiljati vse te bančne izpiske, tudi moje, in mi šla zelo na roko. Večina teh ljudi je človeških, a več kot to ne morejo, ker so znotraj sistema. 

Kakšna pomoč vam v tem trenutku pride najbolj prav, tako od bližnjih kot od institucij in ali jo imate?

Najbolj nam pride prav, da imamo ljudi okoli sebe, da imamo prijatelje in da se tudi otroci zamotijo. Max zelo pogreša očetovsko figuro, tako da sem iz tega vidika zelo hvaležna, da ima Markove prijatelje, s katerimi se lahko podruži. Ne bom rekla, da smo izčrpali vse možnosti, ker jih nismo. Čez zimo sem želela čim več časa preživeti z Maxom in Emmo, saj se mi je zdelo, da me v tistem trenutku onadva morda celo malo bolj potrebujeta kot Alaska. Veliko mi je pomagala, da sem imela zelo srčno patronažno sestro in je po dve uri pri nas sedela, čeprav ji ne bi bilo treba. Sočustvovala je z mano ali pa samo sedela. Že to je dovolj, da te nekdo posluša. Pa tudi to, da so mi prijateljice prinesle obroke za Maxa in Emmo, ko se bila noseča. To mi je bilo v veliko pomoč. 

Skrb za otroke je nekakšna rešila bilka in moč za to, da preživite vsak dan sproti. Kaj pa vi, imata čas za žalovanje, kdaj in na kakšen način?

Včasih pride kakšen dan, ko si želim, da bi imela čas. Kakšen dan, ko čutim, da se mi nabira, da bi se morala usesti na kavč in dve ali tri ure jokati, a pač ne morem, ker me ravno takrat rabi Alaska ali pa je vikend, ko absolutno ni časa za to. Sedaj je malo lažje, ker je ona padla v nek ritem in gredo zvečer skupaj spat. Takrat imam kakšne dve uri časa, a ga porabim tudi za to, da uredim stvari, ki jih je tudi treba. Če sem čisto iskrena, preveč časa za žalovanje nimam in niti ne vem, ali je to dobro ali slabo. V tisti fazi, ko si vseskozi na meji, da potoneš v čustvih, to niti ni bilo slabo, zagotovo pa si bom sčasoma mogla vzeti čas, da se glede teh stvari malo pomenim sama s sabo. 

Ste se odločili za strokovno pomoč na katerem izmed področij?

Nisem se čutila pripravljena. Bila sem na dveh pogovorih, a se nisem počutila, da bi mi na kakršenkoli način to pomagalo. Nekako se nisem povezala s terapevtoma, a morda ni bila toliko njuna krivda, kot enostavno to, da jaz nisem bila pripravljena. Enako je bilo tudi z Maxom. Vsekakor pa, ko bom začutila, da je čas pravi, sploh za otroke, je to nekaj, kar bi skoraj morala poskusiti. Želela bi si, da poskusita, sploh z nekom, ki ni čustveno vpleten, da nimate tega občutka, da bi me prizadela, če o tem govorita. Za otroke vsekakor, pa tudi zame bo prišel trenutek, ko bi bilo fino, da se pogovorim z nekom, ki zna te stvari te popraviti in usmerjati, kako ravnati z lastnimi čustvi, da gredo stvari v neko pravo smer. 

Instagram

Večkrat ste že povedali, da se vam zdi izredno pomembno, da zaradi otrok ohranite življenjski stil, ki ste ga imeli z Markom. Vam je laže spakirati tri otroke in oditi v naravo kot pa čepet doma?

To je bil njegov življenjski stil in kasneje tudi naš. Otroka drugega ne poznata kot to, da potujemo, spoznavamo nove kraje, nove ljudi, da smo na snegu, da smo v naravi. Decembra in januarja jaz nisem mogla potovati z njima, bila je še korona in se je res čutilo, da nas duši tukaj v stanovanju in vsak dan v isti rutini. Razumem, da se marsikomu zdi, od kje mi energija spakirati tri otroke in iti, a več energije potrebujem, če sem z njimi doma. Pa tudi narava ima svojo moč. Lažje dihaš v gozdu, v gorah, na morju, kot pa nekje med štirimi stenami. Zdi se mi, da je bila to za nas tudi neke vrste terapija. 

Kaj pa Markovi poslovni partnerji in sponzorji, so vam omogočili nadaljnja sodelovanja?

Vedno rečem, da na ta podjetje gledam kot na nekakšno družino, ker je z večino teh znamk Marko sodeloval leta in leta. Z Burtonom, na primer, že 25 let. Ljudje v tem podjetju so več ali manj isti, šefi so srčni in so res kot nek del družine znotraj te skupnosti deskarjev na snegu. Zelo dobro so poznali Marka in nas, zato so na ta način tudi pristopili: Tukaj smo, ti samo povej, kaj, kdaj in kako potrebuješ. Nimam besed, kako lepo je to. 

Pa sva ponovno pri lepoti žalovanja.

Da. Ne veš, kaj pričakovati, ko se kaj takega zgodi. Max je kakšen dan po nesreči vprašal, ali nič od tega več ne bomo imeli. Ne bomo imeli avta, Burton bo imel drugo družinico, ki bo z njimi hodila okoli … On je to tako procesiral, da ko Marka ni, ničesar več ne bo. In tudi to je lahko en del izgube. Ne samo izguba oseba, ampak tudi izguba načina življenja, izguba marsičesa. Da smo lahko ohranili skoraj vse, razen njega, je bilo za otroke v tistem trenutku zelo pomembno. 

Saša Despot

Iz dneva v dan je vaš moto pri žalovanju in vzgajanju treh otrok. Kako so videti ti dnevi?

Poskušamo biti čim bolj aktivni. Ohranjam to tradicijo, ki smo jo imeli, da gremo skupaj v šolo, potem z Alasko delava, kar imava za naredit. Dela vsekakor ne zmanjka (smeh). Trenutno so moje prioritete čisto drugje, tako da se ne ukvarjam toliko s pospravljanjem in da je doma vse na mestu.

Imate kaj pomoči, v smislu varušk in čistilke?

Ne, da je ne potrebujem, a meni osebno je bilo težko najti nekoga, ki bi mu lahko zaupala dojenčka. Iz tega vidika se mi je zdelo, da si moraš res vzeti čas, da najdeš osebo, ki ji lahko zaupaš tako majhno bitje. Tako da se v tem smislu poskušam uskladiti s svojo mamo ali dvema zelo dobrima prijateljicama, ki sta mi pomagali poskrbeti za Alasko, ko sem šla jaz z Emmo in Maxom deskat. Popoldneve preživimo zunaj. Ne morem verjeti, da bo že junij in nismo bili še niti enkrat skupaj na kolesu, tako da imam to v načrtu spremeniti, ker je bilo tudi kolesarjenje ena od stvari, ki smo jo kot družina veliko počeli skupaj. To je imel Marko in mi vsi zelo radi. Zagotovo je sedaj malo več organizacije in vedno rabim nekoga, da pazi na Alasko, tako da mi bo vsekakor zelo prav prišlo imet nekoga stalnega, ki mu bom lahko zaupala, ko bom šla z Maxom in Emmo športati ali pa se le pogovarjat z njima v gozd. Da imamo malo časa zase.

In tudi to je lahko en del izgube. Ne samo izguba oseba, ampak tudi izguba načina življenja, izguba marsičesa. Da smo lahko ohranili skoraj vse, razen njega, je bilo za otroke v tistem trenutku zelo pomembno. 

Pa da ne bomo le o žalovanju in čustvenih naporih, česa pa se kljub vsemu veselite, imate vsaj tri dobre razloge, je tako? 

Veselim se počitnic s prijatelji. Z Markom smo bili zelo neodvisni, svojih načrtov nikoli nismo bazirali na drugih in smo povsod več ali manj hodili sami. Letos pa se mi je zdelo fino, da vseeno nisem sama s tremi otroki in da imamo malo družbe, zato smo se organizirali skupaj s prijatelji. Tega se otroci zelo veselijo in tudi jaz. Da se družimo, skupaj preživimo čas in se imamo v nekem sproščenem okolju fino, malo deskamo na valovih … 

Se vam zdi, da je v času tragedije še bolj pomembno, da se upreš na te male svetle točke, kot so na primer počitnice?

Seveda, moraš najti veselje v majhnih stvareh. Ko nisem vedela, ali se bom sploh še kdaj česa veselila, mi je v veselje postala jutranja kava in zvečer kozarec metinega čaja, kozarec vina ali pivo. Nekako sem priplezala do tega, da sem se veselila teh dveh stvari, jutranje kave in kozarca vina zvečer. Potem počasi, ampak res počasi, to nadgrajuješ z majhnimi pričakovanji, dan za dnem. Pride dan, ko se mi zdi vse brez zveze, tudi tista kava zjutraj, potem pa pride naslednji dan, ko je malo boljše. Zelo se jih veselim in tudi to me ven vleče, vsi ti dogodki, ki jih počnemo v Markovo čast. Zdi se mi, da ga s tem na nek način ohranjamo, to, kar je bil, to, kar je imel rad. Vsaka tako stvar, ki jo organiziramo, mi da več elana za življenje.