Ko sem brala vašo kolumno o marihuani, sem bila presenečena, kako odklonilen odnos imate do nje, čeprav priznavate, da ste jo kdaj pa kdaj kadili tudi sami?
Mislim, da mi, ki pišemo popularne knjige, več naredimo za branje kot nekdo, ki napiše knjigo, ki je nihče ne razume.
Slabo ste brali. Jaz se namreč zavzemam za legalizacijo marihuane. Poraba se je tako blazno povečala, da postaja stvar zaskrbljujoča. Če ob 9. zjutraj pridem v neko podjetje in vidim, da nekdo pada s stola, ker je zadet kot mina, se mi to ne zdi smešno. S travo je zelo podobno kot z alkoholom. Če se ga sem in tja malo napiješ, da se sprostiš, pa kaj, to spada k duševnemu zdravju, ne pa da se to dela vsak dan. Nekateri travo kadijo že prav verižno, hkrati pa govorijo, da ne moreš postati odvisen, čeprav to ni res. Od trave lahko postaneš odvisen in so posledice. Če že obdavčujejo alkohol in opozarjajo, da je pretirano uživanje škodljivo, ne vem, zakaj se to ne dela pri travi. Problem postaja ravno zato, ker ni legalizirana.
Od česa ste bili najbolj zadeti sami?
Od alkohola, ko sem bila mlada in še nisem znala piti. Potem se pa že naučiš.
Baje s seboj vedno nosite knjigo. Katero imate danes?
Danes imam dve, eno kriminalko, v avtu pa imam še biografijo Alme Karlin, Državljanka sveta. Genialna knjiga. Napisala jo je ženska, ki je Almi Karlin praktično posvetila življenje.
V svoji najhujši depresiji, kar sem jih imela v življenju in je trajala približno pet let, sem recimo vsako nedeljo morala v živo na televiziji zabavati slovenski narod.
Ali kriminalke gledate tudi po TV?
Ne, to pa ne, mi je malo dolgčas, ker zelo hitro vem, kdo je morilec. Pravzaprav sploh nimam televizije, gledam pa filme, ki jih dobim na internetu.
Ste že prebrali kakšno elektronsko knjigo?
Ne, za knjigo moram ležati in jesti zraven. Knjiga je knjiga. Zrasla sem s knjigo, ki ima papir. Kar se tega tiče, sem starokopitna. Pa knjige dišijo.
Potem ne boste kupili Kindla ali iPada?
Ne, razen za igrice mogoče.
Kaj pa igrate od iger?
Zadnja, ki me je potegnila, je bila Restorant Empire, nazadnje pa sem igrala Cities XSL 2011. Igre sem igrala že po cele dneve in noči. Moj rekord je 36 ur za računalnikom brez spanja in hrane.
Katero igro pa?
Sims 2. Ko sem jo igrala prvič, je bilo tako stresno, da me je skoraj pobralo, ker so mi vsi pomrli, od lakote do bolezni, eni se je zmešalo, ena je zgorela, otroke mi je odpeljala socialna služba ...
Ljubica v vaši predstavi Končno srečna ima virtualnega ljubimca. Ste ga kdaj imeli tudi sami?
Ne.
Niste nikoli niti ircali?
Ircala sem. Ko sem dobila internet, sem hodila v klepetalnico za občane nad 40 let, potem pa sem odkrila še eno italijansko klepetalnico, v kateri so bili vampirji oziroma ljudje, ki so se imeli za vampirje. Včasih sem šla v gej klepetalnice in se delala, da sem kakšen mlad tip in potem nagajala tistim Slovencem, ki so to zelo skrivali. To sem počela bolj iz radovednosti. Pretvarjala sem se, da imam 16 let ali da sem zelo stara, da sem moški, in to uporabila tudi v predstavi. Kot resnična oseba pa sem se pogovarjala samo v tujih klepetalnicah.
Ste se kom dobili v živo?
Ne, ker nisem naletela na nobenega, ki bi me dovolj zanimal, da bi ga hotela spoznati v živo. Z enim Dancem sem si malo več dopisovala, potem pa sem se mu začela nekaj spovedovati in se je takoj nehal dopisovati z mano.
Vas z novimi računalniškimi tehnologijami seznanjajo hčerke?
Računalnik me privlači. Zanima me, kako deluje. Dostikrat tudi kaj za******, ko se zelo pogumno česa lotim, in sem si izbrisala že kompleten disk, ampak si ne morem kaj, da ne bi poskusila.
Je lažje napisati dobro knjigo, če človek bolj trpi?
Enkrat sem o Lovru govorila na televiziji in mi je potem Majda pisala in rekla, da sem lahko samo srečna, da me Lovro takrat ni maral, ker je ona zaradi njega pristala v norišnici in na pomirjevalih in da se je čisto zapil in tepel njo in otroke, tako da ni nič hudega, če kdaj zamudimo kakšnega dedca.
Na to je zelo težko odgovoriti. Pisatelji so specifična bitja. Velikokrat trpijo, tudi če ni treba, tako da mogoče je nekaj na tem. Zase seveda mislim, da sem v življenju veliko trpela. Tako ali tako že od malega boleham za depresijo pa tudi takšno življenjsko pot sem imela. Vsekakor mislim, da je težko biti zelo dober pisatelj brez takšnih in drugačnih izkušenj. Zelo dvomim, da človek, ki je šel popolnoma gladko skozi življenje in mu je bilo vse prineseno k riti, lahko kaj pove drugim. Mora biti res nadpovprečno senzibilen ... Mislim, da trpljenje ni nujno, je pa nujno, da si dovzeten in čustven.
Bi se lahko spomnili, pri kateri knjigi, ki ste jo pisali, ste bili najbolj srečni in najbolj nesrečni?
Ko sem zelo nesrečna, bolj malo pišem, ker imam težave s koncentracijo. Zelo zanimivo je, da sem imela zelo težko obdobje, ko sem pisala Anice. Nekateri mislijo, da sem bila nesrečna, ko sem pisala Paniko, ampak sem bila takrat kar v redu in so bile najhujše stvari že za mano. V svoji najhujši depresiji, kar sem jih imela v življenju in je trajala približno pet let, sem recimo vsako nedeljo morala v živo na televiziji zabavati slovenski narod. Tega obdobja se zdaj sploh ne spomnim. Spomnim se samo, da je bilo grozljivo in da mi nikoli ne bo jasno, kje sem pobrala energijo in moč, da sem sploh delala, vendar sem morala zaradi preživetja. Ljudje so v takšnem stanju na bolniški, nekateri so celo hospitalizirani, jaz pa sem vsako nedeljo lezla tja in morala biti smešna. Imela sem srečo, da sem imela tisto obliko depresije, ki je najhujša zjutraj, proti večeru pa popušča. Kolikokrat sem se hotela ubiti ob nedeljah zjutraj. Tisto je bilo res s***** na kvadrat. Absolutno pa ne drži, da je trpljenje nujno za pisanje. Zdajle recimo čisto dobro pišem, pa sem že en čas v kar dobrem stanju.
Kaj pa pišete?
Otroško serijo na živalsko tematiko, pisati pa bom začela tudi nov roman. Prvič v življenju se veselim začeti pisati roman. Doslej mi je bila vedno muka.
Se bolj veselite otroških ali novinarskih vprašanj?
Novinarskih se sploh ne veselim, otroških pa zelo.
Na knjižnem sejmu ste otrokom povedali, da je bil Lovro vaša prva ljubezen. Je bila šola zaradi njega lažja ali težja?
Težja, ker sem bila nesrečno zaljubljena. Joj, to je bila cela drama.
Vas je ignoriral?
On je takrat tolikokrat ponavljal razred, da je šel po osemletki že v vojsko in se je takoj poročil z eno Majdo, s katero sta hodila že, ko sem bila zaljubljena vanj. Enkrat sem o Lovru govorila na televiziji in mi je potem Majda pisala in rekla, da sem lahko samo srečna, da me Lovro takrat ni maral, ker je ona zaradi njega pristala v norišnici in na pomirjevalih in da se je čisto zapil in tepel njo in otroke, tako da ni nič hudega, če kdaj zamudimo kakšnega dedca.
Otrokom polagate na srce, naj hodijo v šolo. Vam je žal, da niste šli študirat?
Meni ni, ker mi je uspelo tudi brez tega, ampak je bilo zelo težko, veliko težje, kot če bi naredila šolo. Manjkalo mi je samozavesti, še danes mi je včasih. Če me vabijo na okrogle mize, vse odklonim prav zato, ker imam občutek, da bo tam kakšen intelektualec in bom zablokirala. Videla sem vse preveč nadarjenih ljudi, ki jih je to, da niso hodili v šolo, za marsikaj prikrajšalo. Biti pisatelj je zelo težko.
Ali zaradi pisanja ali zaslužka?
Zaradi obojega. Zaradi vse te kulturniške scene – zblefirane, potuhnjene, zlagane, snobovske in tako naprej. Baje, da se zdaj nekaj spreminja, ampak ne vem, ker sem se zelo distancirala od te srenje. V Sloveniji pisatelji na splošno niso cenjeni. Od vseh poklicev, ki sem jih opravljala v življenju, je ta najbolj mučen. To izmišljevanje te požre, uniči. Ko končaš večjo knjigo, te ubije, ker si po 12, 18 ur za računalnikom. Vsakič zbolim in potrebujem čas, da se regeneriram.
Se vam je bolj splačalo sodelovati pri Mariu ali pisati?
Mario nikoli ni prinesel toliko, da bi lahko živela od tega. Če pa primerjaš, koliko ur porabim za knjigo in koliko za Maria, pa se mi seveda bolj splača Mario. Pisateljstvo se pri nas ne splača.
Roza si zelo prizadeva za ničto stopnjo davka na knjigo. Kaj sodelujete pri tem?
Ne, nič, ker nimam časa, se pa strinjam z njim.
Na njegova srečanja zaničnikov, torej podpornikov ničte stopnje davka na knjigo, prihaja tudi Slavko Pregel. Njega ste včasih precej hvalili.
Hvalila sem ga, ker je veliko obljubljal, ko je postal predsednik Društva slovenskih pisateljev. Prišel je tudi k meni domov in mi razkril načrte, da bo uredil knjižnično nadomestilo in da bomo pisatelji, ki se bolje prodajamo, tudi zaslužili več kot drugi, ampak še vedno ne zaslužimo. Jaz , ki prodam 10 tisoč izvodov ene knjige, ne dobim veliko več kot nekdo, ki proda tristo izvodov. Kakšen smisel ima to? Mislim, da mi, ki pišemo popularne knjige, recimo Bogdan Novak, več naredimo za branje kot nekdo, ki napiše knjigo, ki je nihče ne razume. Namesto da bi spodbujali ljudi, ki pišejo uspešnice, naredijo vse, da bi jih odvrnili od tega, se delajo norca iz njih in vihajo nos, češ da smo trivialni. Gorje, da bi dobili kakšno štipendijo ali karkoli od države!