Ne deček ne čudež

Glede na to, da si želite, da bi vaše knjige govorile same zase, kako potem sprejemate kritike? Ste se kdaj začudili nad tem, kaj v njih odkrijejo drugi?
Nov pogled na to, kar si naredil, je najboljše, kar se vam lahko zgodi, tudi če gre za slabo kritiko. Če kdo kritizira vaše delo, del vas postane ogorčen in se jezite, vendar sam iz njih vedno poskušam potegniti uporabne stvari. Spomnim se, da so bili kritiki zelo naklonjeni do moje prve knjige, ko je postala uspešna, pa so nekateri spremenili svoje mnenje, kar se zgodi pogosto, ko neka stvar postane uspešna. Takrat sem bil razočaran, ker se mi odziv ni zdel iskren, vendar sem iz vsake kritike nekaj potegnil in mi je to pomagalo pri drugi knjigi.

Je bilo pri drugi knjigi kaj pritiska, glede na to, da ste s prvo doživeli takšen uspeh?
Da, veliko, a ne zunanjega. Bilo me je strah, da ne bom dosegel prejšnjega dela, poleg tega pa je druga knjiga težka že sama po sebi, ker si izpraznjen in moraš začeti iskati stvari. To mi je vzelo kar nekaj časa, tako da je minilo tri leta, preden sem začel pisati novo knjigo. Ko sem ujel zgodbo, pa sem takoj pozabil na vse drugo in je bilo tako, kot da pišem prvič.

Pri drugi knjigi gre torej za drugačno motivacijo?
Da, čeprav najgloblja motivacija za pisanje ostaja ista. Ko sem pisal prvo knjigo, nisem vedel niti, ali bo sploh objavljena, zato se mi je mudilo, da vidim, kako se bo izteklo, poleg tega pa sem bil pripravljen na to, da morda pišem zaman. Pri drugi knjigi se mi ni mudilo, saj sem vedel, da bo to, kar pišem, kdo prebral, zato sem se tega lotil bolj odgovorno.

Uspeh s prvo knjigo ste dosegli zelo hitro in se niste spopadali z zavrnitvami.
Res je bilo precej hitro. Pred Samotnostjo praštevil sem napisal zbirko kratkih zgodb in jih poslal založnikom, a nisem dobil nobenega odgovora, tako da sem šel tudi skozi to fazo, ko sem končal roman, pa se je vse zgodilo v nekaj mesecih.

Kako to, da vas zavrnitev pri kratkih zgodbah ni ustavila? Ste tako močno verjeli vase?
Ne, na splošno ne verjamem preveč vase. Pri pisanju nisem imel pretiranih ambicij. Takrat sem mislil, da bom vse življenje fizik, in sem bil sprijaznjen s tem. Pisanje je bilo nekaj za zraven in ravno to, da nisem imel pričakovanj, me je rešilo in mi omogočilo, da pišem neobremenjeno.

Opisujejo vas kot čudežnega dežka? Ste siti tega izraza, glede na to, da že nekaj časa niste več deček?
Pa tudi čudež ne in tudi nikoli nisem bil. Ljudje, sploh pa mediji preveč posplošujejo. Preprosto, napisal sem knjigo.

In preprosto dobil doktorat iz fizike?
Ne, za to sem delal. Za oboje sem delal. Veliko.

Kaj je bilo težje?
Fizika, ker ni bilo velike strasti, tako da je bila nenehen izziv, kar lahko postane frustrirajoče. Rekel bi, da je pisanje prišlo bolj naravno, obenem pa ni bilo moj glavni projekt, tako da sem se ga lotil bolj sproščeno. Težki časi so prišli pozneje, ko sem spoznal, da je to moja nova služba.

Pisanje je torej vaša nova služba in ste fiziko pustili?
Da. Ko si mlad, je dobro raziskovati, potem pa moraš izbrati, ker bi si bilo arogantno želeti preveč.

Kaj je najbolj zoprna stvar v karieri uspešnega pisatelja. Tole?
Nič ni prav zares zoprno. Tole ti je lahko zoprno, ampak ti tega ni treba početi. Najtežji del je to, da ti pisanje ne dovoljuje, da živiš, ne da bi se vsak dan soočal s stvarmi. V večini služb ti ni treba biti v prvih bojnih vrstah, pri pisanju pa moraš biti ves čas na bojni liniji ter na primer razmišljati o odnosih in nekako uničiti vse stvari okoli sebe, ker si ne moreš pomagati.

Kako to, da ste drugo knjigo uvrstili v Afganistan? Glede na to, da vojakov, ki odhajajo tja, v vaši knjigi ne razumejo niti njihovi najbližji, kako jih lahko vi?
Mislim, da poznam vojno že od njenega začetka. Obstaja veliko vrst vojn, veliko skritih vojn, v katerih se znajdemo tudi sami, tako da se mi ni bilo težko predstavljati v uniformi in kako odhajam na bojišče.

Ste dobili kakšen odziv vojakov?
Da, in načeloma je bil dober. Knjiga ne obsoja vojakov, ampak poskuša najti človeško plat vojne, bolečino, težave, ki so skrite za uniformami. Mislim, da so cenili vsaj trud, da sem šel onkraj stereotipov.

Ste glede na recesijo, ki je zadela tudi Italijo, razmišljali, da bi pisali tudi o tem?
Da, začel sem že pisati o tem, a sem napisal le nekaj strani, ker sem spoznal, da še nisem pripravljen in da sem uporabljal um in ne srca.

Vedno se mi je zdelo, da največji pisatelji najbolj trpijo. Ste se kdaj bali, da ste preveč srečni, da bi napisali dobro knjigo?
Da. To sploh ni neumno vprašanje, ampak nekaj, s čimer se res soočiš. Kot da bi pojedel preveč in nisi več lačen. To je bila na neki točki moja glavna skrb in sem šel celo na terapijo, ko sem bil na vrhuncu kariere in obenem na dnu svojega notranjega življenja. Takrat je šlo že za vprašanje življenja in smrti, prej pa nisem hotel iti, ker sem se bal, da mi bo to ukradlo mojo inspiracijo. A nato sem spoznal, da je takšno razmišljanje neumno, ker ti ni treba trpeti, da bi bil pisatelj, ampak moraš trpljenje in bolečino sprejeti.

Biti empatičen?
Da. Bolečina te nikoli ne zapusti, ne moreš se je znebiti, ker je del tebe. Lahko jo zelo lahko najdem, tako da me ni strah, da bi izgubil povezanost z njo in žalostjo. Dokler nisem v drugi knjigi dogajanja postavil tako daleč, sem vedno mislil, da so edine zanimive stvari zelo osebne stvari iz mojega življenja. Nato pa sem odkril, da lahko govoriš o vsem svetu, ki ga lahko uporabiš kot zrcalo samega sebe. Druga knjiga je tako striktno avtobiografska, ampak skozi zunanji svet.

Če bi sami lahko naredili intervju s še živečim pisateljem, kateri bi to bil?
Mislim, da bi bil to Philip Roth.

In kaj bi ga vprašali?
Ali je zdaj srečnejši kot takrat, ko je začel.

Vi ste?
Da.