Vaša spolna usmeritev, ni skrivnost, vsak, ki zna uporabljati Google, se o tem lahko pozanima. Pa vseeno lepo, da ste o tem spregovorili tudi kot poslanka. Zakaj ste se vi osebno odločili, da tega ne boste skrivali?
Zavedam se, da javno razkritje homoseksualnosti ali lezbištva zmeraj pomeni določeno tveganje. Ne le v politiki, v vseh sferah javnega življenja. Zaradi tega se ta "osebna okoliščina" običajno prikriva in potiska v sfero zasebnosti. Kot dolgoletna aktivistka za pravice LGBT oseb dobro vem, kako zelo je skrivaštvo škodljivo tako zasebno kot družbeno, saj pomeni zatajevanje samega sebe, večno samocenzuro in življenje v laži, v širšem smislu pa onemogoča "osvobajanje" celotne družbe in opogumljanje drugih, da bi zaživeli svobodno in se brez strahu razkrili tudi sami. Zavedam se, da javne osebe, najsi gre za politiko, šport, kulturo, umetnost, gospodarstvo, estrado itn. posedujejo velik "identifikacijski" potencial in zato je še kako pomembno, kakšna je njihova drža, njihova javna persona.
Zahodne in Skandinavske države imajo že vrsto let prakso z razkritimi LGBT politiki, od županov do ministrov. Dolgoletna zgodovina osvobodilnih gibanj je pustila svoj pečat. A ni treba, da se vedno zgledujemo samo po Zahodu, lahko se ozremo tudi v lastno preteklost, v nekdanjo Jugoslavijo. V socializmu je bila homoseksualnost sicer zakonsko prepovedana, a je KP že leta 1949 poskusila to odpraviti, homoseksualnost dekriminalizirati. Politika je bila glede tega že takrat progresivna, odpor je potekal na terenu. Če bi se že tedaj odpravila zakonska stigma, bi tudi družbena stigma hitreje opešala, družbena klima bi se spremenila, družba bi bila bolj odprta. Tako pa se je to zgodilo šele v 70-ih; to je bil predpogoj za odpravo pregona istospolno usmerjenih oseb, kar je imelo za posledico postopno zmanjševanje nestrpnosti in zmanjševanje družbene moralne panike. Lahko se ozremo tudi čez mejo, v nam bližnjo Avstrijo, kjer je Ulrike Lunacek kot prva razkrita lezbična aktivistka ter članica Zelenih že konec 90-ih prišla v parlament, torej skoraj tri desetletja pred nami.
Že samo dejstvo, da je na funkciji nekdo, ki je gej ali lezbijka, ima ogromen javni vpliv, ker nosi pomembno sporočilo o enakopravnosti, o enakih možnostih, o človekovih pravicah za vse, ne glede na spol, spolno usmerjenost, identiteto, raso in ostale osebne okoliščine.
Verjamem, da mora razvoj iti v smeri, da se ljudi ozavesti in naredi bolj občutljive za vse ranljive skupine, družbene manjšine, marginalizirane, izključene. Politiki bi morali biti zgled, od njih pričakujem najvišjo stopnjo ozaveščenosti in stremljenje k zares egalitarni družbi, predvsem pa pogum, da se, če so tudi sami istospolno usmerjeni, javno izpostavijo in s tem odpirajo prostor za pomembna družbena vprašanja.
Aktivistka za pravice različnih družbeno občutljivih skupin ste že od osemdesetih, kaj se je spremenilo od takrat do danes. Smo danes bolj strpni?
Konec osemdesetih, ko sva s Suzano Tratnik vzpostavili prvo lezbično skupino v takratni Jugoslaviji in Vzhodni Evropi (v okviru Društva ŠKUC) in se s tem pridružili takratnim novim družbenim (osvobodilnim) gibanjem, ki so odločilno vplivala na družbene spremembe, je bila homoseksualnost družbeni tabu, lezbištvo pa povsem nevidno, govora je bilo predvsem o moški homoseksualnosti. Takrat se je boj začel ne le zgolj za enakopravnost in enake možnosti vseh, pač pa tudi za čisto osnovne stvari, kot je vidnost lezbištva in detabuizacija homoseksualnosti v celoti. Zavedali smo se, da če želiš nek družbeni problem odpraviti, ga moraš najprej sploh videti, prepoznati, identificirati. Lahko si torej predstavljamo, kako je bilo s strpnostjo, se pravi, družbenim sprejemanjem istospolne usmerjenosti takrat. Seveda smo v več kot treh desetletjih civilnodružbenega boja in vztrajanja te stvari iz ničte točke premaknili na bolje. Zato je posledično tudi družbeno sprejemanje LGBT oseb na mnogo višji ravni, kot je bilo ob začetkih gibanja za pravice istospolno usmerjenih oseb. A smo še daleč od prave strpnosti, na kar nas je boleče opozoril tudi nedavni referendum o Družinskem zakoniku. Skrb zbuja tudi porast skrajno radikalnih desničarskih, fašističnih skupin, ki so sovražne do vseh, ki smo kakorkoli različni – tujcev, migrantov, homoseksualcev, Romov itn.
Če strnem, slovenska družba se na eni strani odpira in postaja strpnejša do različnih marginaliziranih družbenih skupin (istospolno usmerjeni, Romi, hendikepirani itn.), po drugi strani pa se krepi tradicionalizem, nacionalizem, ksenofobija (poglejmo samo odnos do migrantov in begunske krize), močno je čutiti konservativni vpliv in pritisk RKC, ki vse bolj na glas prevprašuje celo pravico do splava, po osamosvojitvi pa je preko "svoje" civilne družbe dosegla referendum, s katerim je bila samskim ženskam odvzeta pravica do oploditve z biomedicinsko pomočjo itn.
Poleg aktivizma, ste tudi pisateljica, didžejka, kandidirali pa ste celo na lokalnih volitvah. Precej netipično za poslanko. Kako gresta skupaj vaš svobodomiselni ustvarjalni duh in politika? Se ne bojite, da bi vam hitro porezali krila?
Res je, vedno sem si predstavljala, da v politiko ne bom vstopila, a ko se je končno pojavila Levica (takrat še Združena levica), za katero ocenjujem, da je edina zares leva in socialistična stranka v Sloveniji, ki daje na prvo mesto človeka in ne kapital, sem si premislila. Sebe sem zmeraj doživljala kot socialistko, zmeraj so me zanimale socialne teme in zmeraj me je bolela krivičnost družbenega ustroja sveta. Odločitev ni bila lahka, a po temeljitem premisleku (potem, ko me je stranka IDS, takrat članica koalicije ZL, povabila, da bi zanje kandidirala za županjo MOL) sem se za vstop v politiko vendarle odločila iz preprostega razloga, in sicer – po treh desetletjih družbenega aktivizma sem spoznala, da se boj za človekove pravice in za pravičnejšo družbo, če želimo, da je uspešen, ne more ustaviti na mejah civilne družbe. Prenesti se mora v politiko, kjer se sprejemajo odločitve.
Kril si pa seveda ne bom pustila porezati. Pisateljica in občasno tudi še didžejka ostajam naprej.
Za kaj se boste zavzemali v parlamentu?
Kot poslanka si bom na državni ravni prizadevala, da se program Levice v čim večji meri udejani v praksi; na podlagi izkušenj iz MS MOL, kjer delujem kot mestna svetnica, pa si bom tudi na državni ravni še naprej prizadevala "za pravico do mesta", se pravi, za večjo demokratizacijo lokalnih skupnosti, predvsem za uvedbo participativnih proračunov, s čemer bi državljankam in državljanom oziroma občankam in občanom omogočili večji in bolj neposreden vpliv na delovanje politične oblasti.
