Natalija Gros: "Kljub tragediji sem vedela, da bom šla naprej"

Mama, vrhunska športnica, producentka, borka, lepotica in ženska, ki jo je na začetku ustvarjanja lastne družine, v obdobju, ki velja za enega najlepših v življenju, kruta usoda z vso silo butnila ob trda tla. Čeprav je večino svojega življenja preživela v višavah, a vedno z nogami in rokami trdno na podlagi, je bilo ravno to tisto, kar jo je rešilo. Oprijela se je vsega, kar je znala in vedela, osebnostno zrasla in danes, po dveh letih in pol, počasi obrača nov list. Prejšnja poglavja bodo v njenem srcu zapisana za vedno. To je Natalija Gros, krhka svetlolaska z železno voljo, nekdanja vrhunska plezalka, ki je le nekaj mesecev po porodu izgubila ljubezen in očeta svojega otroka, filmarja Jureta Breceljnika. Po premlevanju preteklosti in ponovni vzpostavitvi ravnovesja, se spomladi sooča z novim izzivom. Na parketu bo zvezda, ki pleše. 

Kaj vas je najbolj bremzalo pri odločitvi za sodelovanje v šovu Zvezde plešejo?

Ko so me poklicali, sem bila res vesela. Prav rekla sem si: Kje so pa mene našli? Z Elo sva bili ravno na morju in res so mi polepšali dopust. Glavni zadržek je bila medijska izpostavljenost, ker v medijih že nekaj časa nisem več prisotna. Predvsem zaradi moje delikatne situacije. Po Juretovi smrti sem se povsem odstranila iz medijev in nastopanja v javnosti. Nisem se želela izpostavljati. Zato sem za svojo odločitev rabila pol leta, ker gre le za šov, kjer si izpostavljen pred celo Slovenijo. Nato pa se mi je naenkrat zdelo, da če že kdaj pridem nazaj v javnost, bi bil to zagotovo najlepši možen način. In tudi najbolj primeren, glede na to, da gre za tako pozitivno stvar. Enkrat je potrebno iti naprej in obrniti nov list v življenju. Poleg tega je želja po temu, da se učim plesati, toliko večja kot strah pred medijsko izpostavljenostjo. Vsekakor bom to poskušala izkoristiti sebi v prid. Morda tudi tako, da najdem kakšno novo in boljšo službo.

Če to primerjam z vrhunskim športnim plezanjem, kjer tudi na steni nikoli ne moraš stati na mestu. Ali greš dol in padeš ali pa sem iskala pot naprej, proti vrhu. V tem je res lepa simbolika, ki me spremlja tudi v življenju. 

Ko ste ravno omenili službo, s hčerko Elo sta se takrat znašli tudi v precejšnji finančni stiski, kako ste rešili to situacijo?

Osebni arhiv

Praznina bo vedno tukaj, ne glede na to, koliko časa preteče. In prav je tako, saj bo en del srca vedno namenjen Juretu. Ampak po naravi sem človek, ki ne more stati na mestu, saj me to dolgočasi. Če to primerjam z vrhunskim športnim plezanjem, kjer tudi na steni nikoli ne moraš stati na mestu. Ali greš dol in padeš ali pa sem iskala pot naprej, proti vrhu. V tem je res lepa simbolika, ki me spremlja tudi v življenju. Kljub tragediji in izgubi sem vedela, da bom šla enkrat naprej. A to mora priti v pravem času in trenutku, brez kakršnegakoli pritiska. Seveda, se bo tudi to enkrat zgodil. Kdaj, pa ne vem. Lahko jutri, lahko čez eno leto, lahko čez tri leta … Seveda dajem priložnost. Tudi Ela navsezadnje potrebuje očeta in jaz novo življenje. Saj nismo nič krivi, da se nam je to zgodilo. Ni konec življenja, čeprav se kruto sliši in morda malo brezčutno, a tako je, življenje gre naprej. Če se mu prilagodiš, super, drugače pa pač ostaneš na eni točki. Tudi Jure bi si od vsega najbolj želel, da greva naprej, to vem iz prve roke.

Ni konec življenja, čeprav se kruto sliši in morda malo brezčutno, a tako je, življenje gre naprej. Če se mu prilagodiš, super, drugače pa pač ostaneš na eni točki. Tudi Jure bi si od vsega najbolj želel, da greva naprej, to vem iz prve roke.

Verjamete v to, da se vse zgodi z razlogom. Se vam zdi, da je bila vaša kariera profesionalne športnice tudi predpriprava na to kruto življenjsko prelomnico?

Iz svojih izkušenj lahko povem, da so bile vse te pozitivne izkušnje iz vrhunskega športa in iz plezanja na splošno, najboljša popotnica za to, kar se mi je zgodilo. Da bi mi bilo zaradi tega lažje, sploh ne, sem se pa lažje spopadala s situacijo in izzivi, ker sem imela toliko dobrih in pozitivnih izkušenj iz športa. Ta energija, lepa preteklost v plezanju in predvsem samopotrditve, ki so bile pridobljene skozi proces treninga, so mi pomagale to prebroditi. Morda se komu zdi nenavadno, da sem se v tem kratkem času lahko toliko nadgradila, naučila, toliko dosegla in iz te težke situacije potegnila veliko dobrega. V teh dveh letih in pol sem diplomirala, kar prej nisem uspela, niti nisem imela neke prave želje, motivacije, hkrati pa sem končala še vse Juretove filmske projekte. Iz te situacije prihajam večja zmagovalka kot kadarkoli prej. Notranja zmagovalka, ki tega ne rabi nikomur dokazovati. Le zaradi sebe in zaradi Ele. Šport je res tisti, kjer skozi težke situacije gradiš pozitivne karakteristike in vrline. Drži, da se karakter najbolj brusi v težkih situacijah. V športu je res pogosto težko, ko bi najraje vse vrgel v smeti in odnehal. Pa si rečeš, ne, se boriš in greš naprej. In vse to, se je le preneslo v to mojo situacijo.

Kako danes poteka vajino življenje?

Zelo standardno, tako kot večino družinskega življenja. Vrtec, služba, popoldansko druženje, ob koncih tedna kakšen izlet in obisk. Poskušava čim bolj polno živeti, kot le lahko. Sem pa prepričana, če bi bil Jure zraven, da bi ga živeli še bolj polno. Bilo bi lažje kam iti, Jure se tudi ne bi ustavil, hotel bi biti v naravi, zagotovo bi se več dogajalo. Sam z otrokom je pač malo težje organizirati stvari, sploh kar se izletov tiče. Živiva umirjeno družinsko življenje, kot je v tem norem tempu lahko umirjeno. Sama imam še vedno veliko dela s produkcijo, saj nas 14. februarja čaka zadnja Juretova premiera, in sicer dokumentarnega filma Zadnji ledeni lovci. To bo zame tudi simbolični dogodek, s katerim končujem svoje poslanstvo tega, da sem prevzela njegovo podjetje in z ekipo dokončala njegovo delo. Nato pa se mi začnejo treningi za Zvezde plešejo in to bo novo poglavje. Končuje se nekaj starega in začenja nekaj novega, kar pa ne pomeni, da bom staro kar pozabila. Niti slučajno ne. Jure bo z nama vedno, tako v mislih kot v najinem srcu.