Bi šov Slovenija ima talent (SIT) imel več od zmagovalca, ki bi bil starejši, kot je Lina?
Branko Čakarmiš: Ne, ker ni bistveno, koliko je star zmagovalec. Gledalci so tako ali tako imeli največ od vsega, ne le od Line, ampak tudi od drugih tekmovalcev, tako da na koncu ni pomembno, kdo je zmagal, ampak kaj smo gledalcem ponudili v celotnem ciklusu.
In kaj ste jim ponudili?
Čakarmiš: Eno dobro, sproščeno zabavo.
Brane Kastelic: O Lini bi rekel, da je ponudila ogromno, mogoče celo več, kot bi kakšen odrasli.
Ampak v primerjavi z Majo Keuc ne nastopa toliko.
Čakarmiš: To moramo takoj razčistiti. Mi nismo glasbena, ampak televizijska industrija. Mi se ne ukvarjamo z glasbenimi karierami in se tudi ne bomo. V Sloveniji je veliko založb, menedžerjev in kvazimenedžerjev, glasbenikov in producentov, ki jim šov, kot je SIT, mora biti izziv.
Lucienne Lončina: Problem je v tem, da glasbena industrija v Sloveniji preprosto ni razvita.
Boste letos uvedli starostno mejo?
Čakarmiš: Kolikor so mi rekli producenti, ne.
Če bi imela dobro leto, leto in pol starega otroka in bi se mi zdelo, da že nekako dobro pleše, ali bi ga lahko pripeljala?
Čakarmiš: Če bi ga pripeljala, bi te absolutno poslal na en pregled. Tebe kot mamo.
Kdo vam je lani najbolj orosil oči oziroma kdo vas je najbolj navdušil?
Kastelic: Jaz sem bil najbolj presenečen nad neverjetnim številom in kakovostjo plesnih skupin.
Vam je kdo orosil oči?
Kastelic: Ne, so bile v glavnem moške plesne skupine, tako da s tem nisem imel težav (smeh).
Lončina: Lina je bila fenomenalna. Tega ne moreš pričakovati od otrok nikjer v Evropi.
Čakarmiš: Meni je ostal najbolj v spominu Marjan Kralj, ki mi je orosil oči zaradi smeha.
Ko ste že pri pletilcu Kralju. Ali je potrebno, da so na odru ljudje, ki se jim smeji vsa Slovenija? Kaj je namen tega, da nekdo plete na odru?
Čakarmiš: Šov.
Pa nimate nobene slabe vesti, ko veste, da ste se iz nekoga tako ponorčevali?
Kastelic: On je humorist in ima v sebi material, da postane odličen komik. Nihče se ni delal norca iz njega.
Se v šov želijo prijaviti vaši znanci?
Čakarmiš: Ne da bi vedel. Je pa res, da v Sloveniji lahko poznaš veliko ljudi.
Lončina: To je moj problem, ker se v glasbeni panogi vsi poznamo med sabo, a mi do zdaj ni še nihče rekel.
Kastelic: V mojem primeru je problem Facebook (FB), kjer te začnejo bombardirati z vprašanji. Takoj ko so objavili novico o novi sezoni, sem nehal hoditi na FB in ga preprosto ukinil.
Zdaj lahko vsem naenkrat poveste, kaj mora imeti človek, da se lahko prijavi.
Kastelic: Talent. Pri mnogih je problem ta, da mislijo, da je talent samo petje ali ples, a je talentov neizmerno veliko. Drugo pa je pripravljenost. Vsak, ki misli, da je dovolj talent, pride na oder, se obleče kot cotelj in drugič ali tretjič nekaj zapoje. Talent je treba razvijati.
S katerim talentom bi se v oddaji predstavili sami?
Lončina: Jaz bi igrala klavir; edino to je nekaj, kar res znam.
Kastelic: Jaz bi pripovedoval zelo zabavne zgodbe. Lahko bi recimo Lucienne napisal kakšno seksi besedilo in bi ga ona zapela, jaz in Branko pa bi pela zraven.
S čim pa bi se predstavili vi?
Čakarmiš: Z ničimer. Jaz nič ne obvladam. Jaz imam naziv doktorja marginalnih veščin.
Kaj pa so marginalne veščine?
Čakarmiš: Na prvo žogo nepomembne stvari v življenju ...
Morate odgovoriti. Človek bi sicer pomislil, da ste nesposobni.
Čakarmiš: Saj sem. Zakaj? Ker ne želim tekmovati v šovu talentov?
Kastelic: Lahko bi igral harmoniko in bi bili trio.
Igrate harmoniko?
Čakarmiš: V otroštvu sem jo, zdaj pa je ne znam več.
Bi lahko rekli, da je šov več prinesel vam, žirantom, kot tekmovalcem? Vi, Lucienne, verjetno več nastopate?
Lončina: Več, ampak ne pretirano. Delam, kar sem delala prej. Mislim, da so tudi izvajalci ogromno pridobili.
So se vas lani kaj dotaknile kritike na račun vaše slovenščine? Občutek imam, da vam gre zdaj malo bolje.
Lončina: Morda sem zdaj bolj navajena, ker prej nikoli nisem bila pred kamerami. Različni ljudje imajo različne občutke. Nekateri mi pravijo, da je to simpatično, nekateri, kot ste vi, da jih moti. Mene so izbrali, ker sem človek, ki združuje malce drugačne, a upam da za večino še vedno prijetne elemente.
Kje so vas našli?
Čakarmiš: Jaz sem pred leti bral neki intervju z britansko glasbenico, ki si je pri nas ustvarila družino, in sem si rekel, da nam bo ta gospa še prav prišla.
Kako pa ste se spomnili na Braneta Kastelica?
Čakarmiš: Rekli so, da eden pa mora imeti lase.
Kdo pa se je spomnil na vas?
Čakarmiš: Sodelavci.
Zakaj mislite, da vam resničnostni in drugi šovi gredo tako dobro, konkurenčni televiziji pa ne?
Čakarmiš: Ker jih znamo zelo dobro delati, dobro pa jih delamo, ker imamo ljudi, ki to obvladajo. Vsak misli, da je to preprosto, v bistvu pa je to zelo zapletena produkcija za tistih nekaj trenutkov emocij, ki jih potem dobijo gledalci.
Je po vašem mnenju težje delati resničnostne šove ali informativni program?
Čakarmiš: Resničnostne šove.
So dražji resničnostni šovi ali informativni program?
Čakarmiš: Resničnostni šovi, seveda, ker jih ne delaš nepretrgano.
Vam je žal, da niste delali Survivorja?
Čakarmiš: To je bil srbski šov, v katerem sta tekmovala dva slovenska tekmovalca, to ni bil slovenski šov. To je podcenjevanje slovenskih gledalcev. Recimo Dvor: pošlješ tja eno tekmovalko in rečeš, da je to slovenski šov. Ni. Zakaj pa ne narediš Dvora, v katerem boš imel samo slovenske tekmovalce?
Bi kdo od vas sodeloval v resničnostnem šovu slavnih?
Kastelic: Za dva milijona evrov ni problema. Skratka, ne bi šel, ker tega ne bi nihče plačal. A vsakega se da kupiti.
Imate dovolj denarja, da v resničnostni šov slavnih pripeljete res slavne, recimo Jana Plestenjaka?
Čakarmiš: Sploh ni vprašanje denarja, mislim, da je prvo vprašanje, kakšne značaje ljudi želiš imeti v šovu. Mislim, da Jan v hiši ne bi zdržal niti pet minut.
Ste gledali Big Brother ali Kmetijo slavnih?
Kastelic: Kmetijo občasno. Kmetija je zagotovo primernejša za Slovenijo, ker je v njej neka slovenska duša, sem pa premalo gledal, da bi postavljal končne sodbe. Vem samo to, kar mi je sproti govorila mama, ker je to gledala nonstop.
Čakarmiš: Kdo pa je mamin najljubši član žirije?
Kastelic: Branko, sigurno ti.
Ste razmišljali, da bi v Slovenijo pripeljali tudi oddajo, kot je X Factor?
Čakarmiš: Kadar nisem član žirije, veliko razmišljam.
Se vam zdi, da ljudje, ki SIT ne poznajo, oddajo podcenjujejo?
Kastelic: Preden smo začeli, sem srečeval po Ljubljani visokokulturne, zelo pametne ljudi, ki so rekli, kaj se greste s tem, to bo šlo vse v ... In ti ljudje, ki jih zdaj srečujem, čisto drugače gledajo name in preprosto priznajo, da je to zelo dober šov.
Čakarmiš: Mario.
Kaj je z Mariem?
Čakarmiš: Samo dopolnil sem, da je bil Mario še en kritik.
Se vam kaj smeji, ko so Mariev Spet doma prestavili z nedelje na soboto?
Čakarmiš: Ne, zakaj bi se smejal, to je njihova odločitev.
Zato, ker ste ga pregnali iz nedeljskega termina.
Čakarmiš: Mario se je pregnal popolnoma sam. Mi nimamo nobene zveze s tem. Kolikor je investiral v oddajo, toliko je dobil nazaj.
Kaj hočete reči?
Čakarmiš: Kaj novega je naredil v zadnjih petih letih razen tega, da si je “izposodil” formate in jih na silo vtaknil v oddajo – enkrat petje, enkrat ples? Kolikor vložiš energije, iskrenosti in denarja, toliko dobiš.
