Izšla je že vaša biografija, pred kratkim pa ste se "razgalili" tudi v Operi. Zakaj ste se odločili posneti še dokumentarec in zakaj ravno zdaj?
Novi album Večja od neba je zelo kantavtorski. Želel sem, da bi bili gledalci kot nekdo, ki je ob meni skozi proces ustvarjanja. Da me spoznajo in morda še bolj začutijo moje ustvarjanje.
Dokumentarec nosi naslov Priznam. Zakaj?
Ker je popolnoma realen. Ko sem si s snemalno ekipo ogledal film pred finalizacijo, so bili presenečeni, da iz filma nisem želel izrezati niti enega kadra. Moj namem ni bil, da bi me film prikazal v najboljši možni luči. Moram priznati, da sem si v dveh kadrih celo šel na živce, pa sem ju vseeno pustil v filmu. Ker življenje ni samo dobro in lepo, prav tako ne jaz kot človek. Imam slabe trenutke kot vsak drug.
Svojo zasebnost sicer skrivate. Kako težko je bilo za vas snemanje dokumentarca? Kamere so vas spremljale kar lep čas ...
Prvi dan sem gledal na fante kot na snemalce, naslednji so bili že člani benda. Kamere sploh več nisem videl.
Bi kakšen prizor odstranili iz filma, če bi še lahko?
Seveda bi in tudi lahko bi, pa nočem. To sem jaz. Včasih sem v strahu pred koncertom, drugič samozavesten. Včasih sem presrečen, ko stopim v zaodrje, drugič zelo zoprn in prazen ... Znam se veseliti kot otrok, ko kaj zazveni v studiu, drugič sem tečno pikolovski. Želel sem, da so gledalci filma kot šesti član moje skupine.
V sporočilu za javnost piše, da v dokumentarcu razkrivate svojo dušo in intimo ter da bodo gledalci lahko pokukali v vaše srce. Kaj vse bomo videli?
Všeč mi je, kako se začne film. Začetek res nima veze z glasbo. Na dvorišču moja 15-letna psička Aja teče kot zmešana mimo mene gor in dol, medtem ko je mene strah za njeno srce – zaradi starosti je namreč slabo. Ogromno je smešnih trenutkov v Brdih, kjer je album nastajal ... V filmu bom tak, kot sem. To ne bo piarovsko zlikana oseba. Zato je naslov filma Priznam.
Kaj ste se iz dokumentarca naučili o sebi? Ste bili kdaj presenečeni nad svojim odzivom, besedami?
V dolgem pogovoru, ki so ga uporabili kot vezno zgodbo, sem govoril, da verjetno zato toliko delam in ustvarjam, da bi bežal od realnosti. Pa mi odvrne član filmske ekipe: "Si prepričan, da niso tvoje delo, ustvarjalnost, nastopi, snemanja pravzaprav tvoja edina realnost?" No, to mi je pa res dalo misliti ... in da, prav je imel.
Je vaša družina film že videla?
Ne.
V napovedniku govorite o besedah "ljubim te". Kolikokrat ste jih imeli moč izreči in komu?
V dveh zvezah. Ko je čustvo res močno tudi ta beseda ne zveni tuje, sicer pa nikakor ne gre z jezika.
Ali je ljubezensko pesem lažje napisati, ko si srečen ali ko si nesrečen v ljubezni?
Nikoli, kadar si sredi morja čustev. Nevarno je namreč, da se ti takrat zdi vse, kar napišeš, dobro, ker imaš emocionalno zamegljen pogled na vse. Najboljše pesmi se zgodijo, ko so najhujši "rukerji" že zdavnaj mimo.
Imate ogromno oboževalk, ki se sprašujejo, ali ste samski ali ne ... Kaj mora imeti ženska, da bi osvojila vaše srce?
Verjetno je bila vsaka ženska, s katero sem bil, v tistem trenutku "prava". Trenutno sem samski. Sem pa ravno med snemanjem filma doživel nekaj zelo lepega, čarobnega, čeprav ni trajalo dolgo. Zavedal sem se, kaj je potrkalo na moja vrata, odprl vrata čustvom in bil hvaležen.
V dokumentarcu govorite tudi o očetu. Katere njegove besede so se vam najbolj vtisnile v spomin?
Njegove zgodbe iz let, ko je bil vojaški pilot. Neverjetne so, ker so iz časa, ko so bili piloti nekaj res posebnega. To so bila 60. leta.
Ena od vaših pesmi nosi naslov Iz pekla do raja. Kdaj ste nazadnje doživljali pekel in kdaj raj?
Pravega pekla verjetno nikdar. Tega se najbolj zavem, ko obiščem otroke na onkološkem oddelku, ko na televiziji vidim, kako se ljudje komaj prebijajo iz meseca v mesec, ko vidim žrtve poplav, ki so izgubile svoj dom ... Jaz se nimam pravice pritoževati. V raju pa sem vedno, ko sem na odru pred svojo publiko.
Katero obdobje v življenju vas je najbolj zaznamovalo?
Najbolj me je zaznamovalo sedem neuspešnih let na začetku moje kariere. Še zdaj imam v sebi strah pred neuspehom in verjetno bo v meni ostal za vedno. Res sem moral imeti veliko volje, da sem prišel čez ta leta in da nisem obupal.
Če bi bili še enkrat stari 18 let, bi se odločili za isto pot?
Dvomim.
