Kaj je večja kmetija: Trenutek resnice ali Kmetija?
Mislim, da se oddaji ne moreta primerjati.
Kateri od njiju je bolj resničen resničnostni šov?
Kmetija, a ni?
Se vam ne zdi, da se v Trenutku resnice človek bolj razgali kot v Kmetiji?
Se, ampak že po definiciji oddaje je Kmetija resničnostni šov, to pa kviz.
Bi lahko vodili resničnostni šov?
Bi, seveda.
Tudi Kmetijo?
O tem nisem razmišljal. Če bi bila oddaja dobro zastavljena, zanimiva in če bi bil zanimiv sam problem, bi to z veseljem sprejel, saj gre za profesionalno nalogo, moj posel. Če me vprašate, kakšen resničnostni šov bi si želel voditi, bi me recimo zanimalo za dva meseca skupaj v teater zapreti 12 ustvarjalcev, nekaj slikarjev in igralcev, režiserja, pa naj nekaj skreirajo, ali če pustimo umetnost, mojstre, pa naj zgradijo hišo. Samo da od tega nekaj je, ne pa da je v prazno in da bodo j****li drug drugega. Resničnostni šovi sami po sebi niso slabi. Slabi resničnostni šovi so tisti, nad katerimi se moramo zgražati, dobrih sem pa malo videl.
Se vam zdi, da vas gledalci, kar se tiče televizijske kariere, dojemajo kot otroka, od katerega so pričakovali, da bo postal zdravnik, pa se je začel drogirati?
Ne, kje pa, ker mislim, da sem že od začetka veljal za problematičnega otroka. Teorija, da bi bil usojen za zdravnika in skrenil s poti, gotovo ne drži.
Je honorar za vodenje druge sezone večji, kot je bil v prvi?
Vsako leto sem navajen, da je treba narediti korak naprej, tako da se tudi pri honorarju potrudim, da ne izgubljam boja z inflacijo.
Če me vprašate, kakšen resničnostni šov bi si želel voditi, bi me recimo zanimalo za dva meseca skupaj v teater zapreti 12 ustvarjalcev, pa naj nekaj skreirajo, ali če pustimo umetnost, mojstre, pa naj zgradijo hišo.
Bi bili za enak znesek, kot ga boste na TV3 dobili za vodenje celotne druge sezone, pripravljeni sesti na drugo stran?
Dajte mi konkretno ponudbo in bom razmislil o njej. Skratka, denar na mizo, pa se bom potem pogovoril. Ponudba je zanimiva, ko bo resna, pa se bom lotil tega razmišljanja.
Kdaj bo morala iti brada?
Trenutno snemamo nadaljevanko, v kateri igram meniha, tajnega agenta Cerkve, in vloga zahteva brado. Mislim, da bomo vse moje sekvence posneli še pred začetkom snemanja Trenutka resnice, tako da bom na stolu že lep.
Kako napreduje nadaljevanka?
Zadnja pika v scenariju je bila pritisnjena pred kakšnim tednom. Ta teden smo začeli snemati.
Kje jo boste snemali?
V Ljubljani.
Koliko epizod bo imela?
Najmanj 30.
Skoraj limonada?
Ne, niti najmanj limonada, ker so popolnoma drugačne teme: zločin, skrivnosti, rane iz preteklosti ...
Bo kaj akcije?
Bo.
V hollywoodskem slogu?
Ne, po naše, gotovo ne bo eksplozij, ker niso potrebne. Človek je mrtev, tudi če mu prerežeš žilo, enako, kot če ga raznese.
Kako pa naslov Prepisani povzema nadaljevanko?
Nerad drezam v samo vsebino, ker se bojim, da bom preveč izdal. Seveda gre za referenco na staro jugoslovansko nadaljevanko Odpisani, ki se mi je kot najstniku zarezala v spomin − zadnja naša nadaljevanka, ki je bila res huda za akcijo.
Kdaj ste nazadnje videli dober slovenski film in nadaljevanko?
Kekci so bili super in Vesna.
Butnskala?
Ne Butnskala, obupen film.
Zakaj obupen?
Ker ne ujame duha in humorja originalne radijske igre, originalne Butnskale in ker nič novega ne pove. Gre za slabo izveden, slabo posnet, neduhovit in navsezadnje tudi dolgočasen film, ki nikomur nič ne pomeni.
Kaj pa nadaljevanka?
Mali oglasi mi pomenijo največ, ker sem bil še mulc in mi je bila takrat televizija vse. Zdaj ne gledam več televizije, zadnjih pet let pa gotovo ne poznam nobene. Vem, da je bila Klinika ...
In Strasti ...
Pa Strasti.
Doma potem nimate televizije?
Imamo, ampak večino dneva preživljam v svoji sobi, kjer ustvarjam, pišem. Vse tisto, kar mi je včasih dala televizija, spremljam prek spleta.
In pišete blog ... Kaj človeka pripravi do tega, da popisuje, kaj se mu dogaja čez dan?
Ne vem, kaj žene ljudi. Jaz tega ne počnem. Ne popisujem zasebnega življenja. Na blogu ne boste izvedeli skoraj ničesar novega, kar se mi dogaja, veliko pa boste izvedeli o tem, kaj mislim. Ne razgaljam se, kvečjemu se še bolj zakrivaš, zato da bi mogoče odvrnil pozornost. To je neka fasada, javna podoba, pišem s premislekom in zasebno podobo še vedno skrivam.
Ali tudi knjige berete v digitalni obliki?
Tudi.
Berete samo e-knjige?
Ne, tudi druge, kadar elektronskih ne dobiš. Če jo dobim, jo bom seveda kupil, ker je, prvič, problem, kam knjigo dati. Vsi zagovorniki knjige, ki govorijo, kako je fina in kako lepo diši ... Kaj pa, ko jih enkrat prebereš dva tisoč? Kam jih boš dal? Pa nihče več jih ne bo bral, samo tvoj otrok mogoče.
Potem nikoli niste ničesar fetišistično zbirali?
Sem, knjig imam na tone. Pod mojo posteljo smrdi od knjig, vse plesnive so. Kup zabojev sem nesel na vikend, pa so police še zmeraj polne.
Kaj pa videokasete in plošče?
Videokasete sem že vse digitaliziral, tiste, ki jih lahko dobim na internetu, sem zmetal stran, plošče sem razdelil, CD-je pa imam brez ovitkov v predalu, a je tudi to neumno hraniti.
Je sploh kakšna stvar, ki se ji zaradi razvoja ne bi odpovedali?
Če bi mi zdajle nekdo prinesel vinilko Bijelo dugme, bi se čisto raznežil, ampak ne moreš razmišljati, da boš vse hranil in v nedogled brisal prah. Moraš pospraviti hišo. Zdaj smo res kot hrčki in potem so polne garaže. Knjig ne morem metati v smeti, v antikvariat pa jih spet ne morem nesti, ker pričakujejo, da jih bom obrisal, zložil in nekam nesel.
Kdo je mene takole sesul? Sta me res mat pa foter? J***** mater, da sta me res, to je ta starševska zarota. Saj vem, zakaj. A veš, kdaj moraš začeti tepsti otroka? Ko vidiš, da ti začenja postajati podoben.
Sploh mislite, da obstaja klasični medij, ki ga ne bo povozil čas?
Skeptiki ne znajo razumeti. Časopisi ne izginejo, ker za zdaj še ni boljše tehnologije. Ne glejmo kindla, ampak počakajmo še pet let, ko bo prišla takšna naprava, ki bo kot list papirja. Takrat boš pa res moral biti idiot, da boš zahteval: "Hočem, da šumi.“ Moraš biti pa res kreten.
Vas nič ne skrbi, da internet sledi vašim navadam?
O tem sem veliko razmišljal. Tudi če ne bi bilo interneta, bi še vedno moral dajati intervjuje. Tako in tako vsi vse vedo. Kaj naj še povem? Saj nimam več kaj dosti razkriti, zato sem se sprijaznil s tem, minimalni družinski okvir pa zadržal zase. Nisem še govoril o tem, kako f***m in kaj počnemo doma, kaj imamo za kosilo in kako v resnici živim.
Ampak internet vseeno sledi vašim navadam.
To je pač cena, ki jo plačamo. Tehnologija gre naprej, ampak najbrž zato, ker nam koristi. Nečemu se odpoveš, a se nove generacije prilagodijo.
Koliko pa v živo igrate poker?
Ne igram ga več. Ni več družbe, nimam pravega motiva, naveličal sem se ga.
Je enako igrati poker iz oči v oči ali prek računalnika?
Odvisno, kaj iščeš. Jaz sem poker igral za denar.
Koliko ste največ izgubili v eni partiji pokra?
Ne toliko, ker sem bil strokovnjak za limitirani poker.
Igrate zdaj kaj drugega?
Ne, s pokrom sem končal, ker se mi je rodila hčerka in je bil to nočni šport. Poleg tega je leta 2006 prišla uredba, ki je ameriškim bankam prepovedala vse transakcije s spletnimi igralniškimi stranmi. Takrat so se naenkrat odklopili vsi Američani, in ko sem prišel naslednji dan, je bila miza prazna.
Vozite toyoto prius. Je to zaradi okoljske ozaveščenosti?
Ne.
Kaj sicer mislite o globalnem segrevanju?
Neumnosti, nalašč nas strašijo, ker se to izplača. Spomnite se prašičje gripe, ki je kar naenkrat izginila. Dovolj je bilo, da so cepivo naložili v skladišča, pa je bila Slovenija zdrava. Ta panika se je nekomu zelo izplačala in sem bil zaradi tega zelo jezen. Globalno segrevanje pa tudi. Vem, da se bo led enkrat stopil, in tudi vem, da nas ne bo kar naenkrat zalil. Živali, za katere nas tako skrbi, se stokrat bolj znajdejo kot mi in bi nas lahko one kaj naučile, ne pa da mi skrbimo zanje. Ne me j****. In vsi ti, ki predlagajo bioživljenje ... Preziram jih. Kako si lahko upaš predlagati tak način življenja? Okej, zase, za svojo belo rit − kaj pa za celo Afriko, halo? Jasno, da je najceneje, najbolj ekološko čisto, če živimo v mestu skupaj v enem kosu.
Na Primorskem pa imate malo drugačno življenje kot v mestu. Imate vrt?
Imam, pet tisoč kvadratnih metrov sadovnjaka, ampak to še ni luštno. To je neka skrb, treba je obrezati, spet se moraš nekaj bojevati.
In to počnete sami?
Poskusim, pa obupam, pokličem na pomoč prijatelje, pa obupamo, ker ne znamo, pa rečemo kakšnemu strokovnjaku. Učim se, živim po najboljših močeh. Oče in mama sta me naučila zelo malo praktičnih stvari.
Kaj pa sta vas naučila?
Do tega sem zelo kritičen. Zelo malo. Moja mama je bila slavistka, profesorica slovenščine. Vse, kar vem od njenega slavizma, je, da se zaželen piše brez j. Niti vejic mi ni popravljala. Ali pa oče, on zna vsaj popraviti avto, zašraufat. Foter zna. Zakaj jaz ne znam? Zato, ker me ni naučil. Ne vem, zakaj me ni naučil.
Ampak, zanimivo, slavistka vas ni ničesar naučila ...
Ja, zanimivo, o tem razmišljam zdaj, na stara leta. Kdo je mene takole sesul? Sta me res mat pa foter? J***** mater, da sta me res, to je ta starševska zarota. Saj vem, zakaj. A veš, kdaj moraš začeti tepsti otroka? Ko vidiš, da ti začenja postajati podoben. Takrat je pravi čas in najbrž je bilo to to.
Sta vas tepla?
Nista me tepla, ampak mama iz mene ni naredila slavista in oče iz mene ni naredil elektromehanika.
