Marijan Smode: Moral bi se ločiti že prej

Z glasbo se ukvarjate že 35 let. Zasledila sem podatek, da ste posneli več kot 300 pesmi, od katerih je bila vsaka prodana v 50 tisoč primerkih ali več. Ali ta podatek drži? Kaj je skrivnost vašega uspeha?
Ta podatek drži. S projektom Jožica sem sicer s 127 tisoč prodanimi izvodi postavil rekord v prodaji na področju Slovenije. Skrivnost mojega uspeha je gotovo v tem, da so moje pesmi zelo neposredne in posledica trenutnega navdiha. Včasih globoko izpovedne, drugič veseljaške in sproščene. V teh letih se je nabrala široka plejada mojih pristopov k ustvarjanju, menim pa, da je na moj uspeh najbolj vplivala moja neposrednost, nezapletenost, saj sem se ves čas trudil, da bi moje pesmi lahko začutil vsak, tudi preprost človek, ki nima nekega globljega vpogleda v glasbeno ustvarjanje. Seveda pa je na vse verjetno vplivala tudi moja pojava - prepoznavna kitara, flanelasta srajca, kavbojke in športni copati.

Kako se spominjate osemdesetih let, ko ste bili na vrhuncu slave? Verjetno je bilo precej naporno …
Pravzaprav lahko rečem, da so bila in so še vedno vsa leta, odkar ustvarjam glasbo, zelo lepa, saj me glasba v celoti izpolnjuje in v njej zelo uživam. Vsekakor so s pojavljanjem v javnosti povezani tudi precejšnji napori, saj je treba prevoziti veliko kilometrov, da bi prišel do ljudi, ki te čakajo in želijo s tabo zapeti. A noben napor ni prevelik, če veš, da te čakajo ljudje, ki te imajo radi, ki se s tabo radi poveselijo, pogovorijo in preživljajo lepe trenutke. Res pa je, da so nastopi, ki se šteje v več tisočih, tako telesni kot tudi psihični napor, ki ga ne moreš zanemariti.

Kako gledate na današnjo slovensko glasbeno sceno. Kaj je boljše kot nekoč, kaj slabše?
Priznam, da sem ob današnji glasbeni sceni nekoliko zmeden. Moj občutek, ki ga z mano delijo mnogi glasbeni prijatelji, je, da je ogromno instant produkcije, ki je sicer produkcijsko na visokem nivoju, vendar je žalostno, da si ne morem zapomniti niti ene pesmi, za katero bi rekel, da me je "zadela". To ni dobro za razvoj glasbe, saj dobiš občutek, da se vse ustvarja samo z željo po takojšnjem uspehu in je v večini primerov povezano z nekim zaslužkom. Glasba pa ni in ne bi smela biti to … Glasba mora prihajati iz srca, samo tako jo lahko drugo srce, ki mu je namenjena pesem, tudi začuti, jo sprejme in tam tudi ostane.

Zahvalimo se vam lahko za številne zimzelene pesmi, med drugim Ne odhajaj še, Belinda, Ne umiraj, moj gozde zeleni in Mrtvo reko. Rekla bi pa, da se vas večina najbolj spominja po Jožici. Bi tudi vi rekli, da je bila ta pesem vaš največji hit?
Zame so največji hit, če lahko malo karikiram, vse moje pesmi, saj niso bile nikoli napisane za to, da bi postale hit. Da so mnoge pesmi postale zimzelene in hiti, če že hočete, je posledica tega, da so tako odločili moji poslušalci, kar je tudi najpomembnejše, saj brez njih tudi mene ne bi bilo. Pogoj za to pa je vedno bil, da si do njih iskren – pa naj bo z Jožico ali Mrtvo reko. Vsaka je imela svoj namen ... 

Jožica je zaradi besedila dvignila kar nekaj prahu. Kako se spominjate teh polemik in kako ste gledali na to, da je nekatere radijske postaje niso hotele predvajati?
Kot vem, je bila RTVS edina, ki pesmi ni hotela vrteti, ostali so jo in jo še. Namen te pesmi je bil zabavati, hkrati pa je bila tudi provokativna, zaradi česar sem imel tudi nekaj težav z določenimi strukturami, ki so potrebovale kar nekaj časa, da jim je "kapnilo". (smeh) No, sam sem se in se ob tem še vedno neznansko zabavam. Za nič ne bi zamenjal vseh veseljačenj po Sloveniji in nepozabnih zabav z mojimi prijatelji, ki so potekale ob tej pesmi.

Vas ljudje še ustavljajo na cesti? 
Da, prav v teh dneh me ljudje zelo pogosto ustavljajo in me tudi kontaktirajo prek družbenih omrežji, saj sem izdal novo pesem, ki nosi naslov V toplih večerih. V kratkem času je dosegla že več kot 48.000 ogledov. Mislim, da sem se z njo zopet dotaknil src svojih poslušalcev in da se bo pridružila mojim največjim uspešnicam. Vesel sem.

Kaj počnete danes? 
Po ločitvi sem imel daljše obdobje, v katerem sem moral mozaik zopet sestaviti. Sem precej čustvena oseba in zato takšne dogodke težko racionalno predelam. To je sedaj ostalo za mano, in kot dokazuje ta moja nova uspešna pesem, prihaja "drugi polčas" za nove pesmi, nove koncerte, nove zabave. (smeh) Pripravam na to sedaj posvečam veliko časa. Srečen sem, da imam za to še ogromno energije.

Menda imate ekološko parcelo, s katero se tudi preživljate. 
Ker živim v osrčju narave, v Trbonjski dolini, so vse moje dejavnosti povezane s tem. S tem imenom sem poimenoval parcelo, ki sem jo dobil od svojih prednikov. Velika je malo manj kot en hektar in res se ukvarjam z ekološko pridelavo hrane. Pravzaprav so moja prizadevanja že nekaj časa usmerjena v samooskrbo. Na zdravi zemlji brez kakšnih kemijskih ali drugih poseganj pridelujem veliko domačih povrtnin. Zelo rad imam živali,  zato so pri nas doma kuža, muce, kozel, gagice, putke... Skratka mali živalski vrt, s katerim imamo vsi v družini veliko veselje, v kratkem pa bi rad naredil tudi ribnik z avtohtonimi postrvmi. Trenutno pa se veliko posvečam razvoju lesenih samozadostnih hišk, ki bodo zelo ekološko usmerjene, saj se bodo same oskrbovale z energijo. Na majhni kvadraturi pa bodo štirim osebam nudile prostor za preživljanje prostega časa. V bližnji prihodnosti želim izdelati več teh hišk, ki naj bi jih postavili tudi v Trbonjski dolini ter ljudem tako ponudili prostor za preživljanje prostega časa v neokrnjeni naravi. Seveda je ta moj projekt povezan z mojo osnovno izobrazbo, strojništvom, in mojim prizadevanjem za bivanje ljudi v sožitju z naravo.

Za vami je tudi ločitev. Kako se spominjate tega obdobja? 
Tudi ločitve so del našega življenja in treba jih je sprejeti. Niso prijetne, a v svojem primeru sem vesel, da sem se ločil oziroma bi po moje mnenju to moral storiti že veliko prej. Zaradi otrok, ki jih imam neizmerno rad, je to še posebej hudo, vendar pa sem vesel, da lahko imam sedaj z otroki takšen odnos, kakršnega sem si vedno želel, in da sem se otresel vseh ljudi, s katerimi sem v tem času živel in se družil, ampak dejansko nikoli niso sodili v moje življenje. Ko sem ob ločitvi spoznal, kdo dejansko so, me je zmrazilo.

Kako sta ločitev sprejela otroka? 
Otrok nisem nikoli želel vpletati v ločitev, vem pa, da jim ni bilo prijetno in da so včasih trpeli. Kljub temu sta sinova bila ob meni, ko je bilo zelo hudo. Nekaj najlepšega je, ko spoznaš, da obstajajo vezi, ki jih ne morejo pretrgati nobeni nizki udarci, in to te z otroki še bolj poveže. V takih primerih vsa grenka spoznanja ob srečanju z našimi ustanovami, ki se vpletejo v ločitev in naredijo več slabega kot dobrega, zbledijo.

Se je vaš pogled na ljubezen po ločitvi spremenil?
Moj pogled na ljubezen se nikoli ne bo spremenil, saj sem že pred mnogimi leti dejal, da je to edini smisel življenja, edina stvar v življenju, ki je ne moremo in ne smemo zaigrati. Zame je žensko bitje nekaj najlepšega, tako kot tudi njihovo poslanstvo, da prinesejo na svet naša najdragocenejša bitja, da znajo ljubiti, spoštovati, se razdajati. Žal včasih zaidemo, ampak to ne spremeni dejstva, da je najlepše zaspati in se zbujati z ljubeznijo v srcu. Najlepše ljubezni pa so doma v pesmih.