Kulturniki nismo vampirji in snobi

Ali danes stavkate (intervju je potekal na dan stavke v javnem sektorju, op. a.)?

Napol. Orkester je izvedel vajo, a so jo ob 12. uri prekinili in se udeležili stavke.

Vi stavkate?

Jaz nimam časa stavkati.

Kako to?

Na te stvari vedno gledam dokaj trezno. Ali kdo dela ali stavka, je njegova odločitev. Nekateri stavkajo tudi, kadar se dela, moj odgovor pa je, da stavk ne podpiram. Sam sem bil sindikalist in smo vedno našli rešitev, to, kar se dogaja danes, pa gre že čez rob.

Kdaj pa je po vašem mnenju šlo čez rob?

Mislim, da že pred mnogimi, mnogimi leti.

Ko smo se osamosvojili?

Skoraj bi lahko rekel, da takrat. Kaj kmalu smo zašli v tiste vode, ki si jih na dan osamosvojitve nismo želeli. Mislim, da danes – ne glede na to, ali je desna ali leva politična opcija – zapenjamo v radikalne stopnje in da čas ni primeren za to, situacija pa še manj. Rešitve obstajajo in nekateri javni zavodi zelo dobro poslujejo, kar pomeni, da nekdo zna.

Vi znate?

Rezultati kažejo, da smo dokaj uspešni. To niso moje zasluge, ampak zasluge celotnega kolektiva.

Kakšna bi bila v tem času vaša rešitev za kulturo?

Kultura potrebuje nekaj sprememb, da bo na določenih področjih mogoče malo fleksibilneje zadihala. Če rečem zelo preprosto, bi si želel, da bi svoja finančna sredstva načrtovali za tri, štiri leta, da bi imeli fiksen okvir, na podlagi česar bi lahko gradili svojo vizijo.

Pred letom ste varčevalne ukrepe v kulturi sprejeli precej prizanesljivo. Kaj menite zdaj, ko s tem živite?

Mi smo že leta 2009 izvedli eksperiment z nadomeščanji in ustvarili neko kvoto denarja, ki je dala vedeti, da lahko v tistih letih, ko bo res zažarela rdeča luč, preživimo, tako da tudi letos nimamo nobenih težav in verjamem, da se z nekim normalnim, razsodnim dialogom z ministrstvom za kulturo nekako da načrtovati in predvideti večina stvari. So pa še vedno stvari, ki jih ne moremo predvideti, in tu se vrnemo na tisto, kar sem rekel prej. Če vemo za dve, tri leta naprej, s čim bomo razpolagali, lahko tudi varčujemo, v nasprotnem primeru pa smo vsi stisnjeni v kot, ko se ne upaš obrniti ne levo ne desno, in takrat se začnejo delati napake.

Omenili ste normalen dialog z ministrstvom. Marsikateri kulturnik bi rekel, da tega dialoga ni oziroma da jih ministrstvo ignorira.

Najprej je treba biti kritičen pri sebi. Vse prevečkrat se v javnem sektorju dogaja, da se ljudje vedemo, kot da smo poslani od boga in kot da se mora okrog nas vrteti ves svet. Ne moremo se držati miselnega vzorca, da je samo ministrstvo za kulturo tisto, ki je dolžno financirati vse naše pobožne želje. Tudi sam sem imel v preteklosti naporna pregovarjanja, skozi leta pa se je ugotovilo, da imamo nekaj prav na tej strani, nekaj na drugi, in smo našli kompromis. Skoraj nemogoče je vse stoodstotno zadovoljiti.

Tu ne gre za zadovoljevanje potreb, gre za to, da ni komunikacije. Nekateri zavodi sploh ne vedo, kaj jih čaka.

Saj tudi mi ne. To je problem, ki je v Sloveniji že 20 let, zato si nekateri prizadevamo, da bi ministrstvo za zavode določilo proračun ne glede na to, ali bo desna ali leva vlada. Nihče, vključno z mano, ne more pričakovati čudeža, da se bo v Sloveniji odprl vulkan. Če vem, da Filharmonija potrebuje milijon evrov za minimalno kakovostno delovanje, se sučem v tem, ne morem pa delati svoje vizije na dveh milijonih in potem čez eno leto reči, da ministrstvo ni razumelo mene in moje vizije.

Kako se varčevanje pozna pri zaposlenih v Filharmoniji?

Za nič niso prikrajšani; razen zamrznitve napredovanj.

Kako na vaše poglede gledajo kolegi iz kulture?

Ne vem, menim, da se sploh ne sprašujejo ali ne razmišljajo o tem.

Ne? Vam ni nihče nikoli nič rekel?

Bil sem že deležen kakšne kritike, ko smo imeli sestanek na ministrstvu za kulturo, ampak vsak ima svoje poglede.

Kaj po navadi počnete na kulturni praznik?

Po navadi sem v pisarni, delam tekoče posle in dam zaposlenim možnost, da na dan kulture umetniško in organizacijsko pripravijo kako kulturno prireditev.

Je kultura v tem času po vašem mnenju v krizi? Ali vsaj podcenjena?

Sprašujem se, kdaj kultura ni bila v krizi. Če se vrnem v čase Prešerna, mislim, da so bili v katastrofalni situaciji. Kultura kot kultura niti ni v krizi, saj je ogromno entuziastov. Mislim, da je v krizi ves narod in da imamo eno kulturno težavo, da nam je v 20 letih uspelo razvrednotiti Slovenca kot moralnega, poštenega in delavnega ter ga pripeljati do zgodbe, ko se lahko samo še prepiramo, gledamo postrani, smo nestrpni, zavistni in tako naprej.

Kako pa potem gledate na proteste? Ste bili na katerem od njih?

Ne in se jih tudi ne bom udeležil.

Kako pa jih razumete?

Mnenje določene inteligence v Sloveniji je, da je Slovenija vpeta v nekaj egov, ki peljejo svojo zgodbo, ljudje pa smo po naravi vodljivi. Slovenija je žrtev te igre. V državi, ki ima sto milijonov prebivalcev, se te stvari izgubijo, pri nas pa nekdo kihne v Murski Soboti in tisti v Piranu čuti potres.

Kaj pa bojazni, da bo urbano kulturo izpodrinila kultura kranjske klobase?

Delno bi se lahko strinjal, vendar je problem bolj globalen. Urbana, klasična kultura je steber družbe, vse druge pa so konfekcijskega značaja ter pridejo in minejo. Problem je, da ni razvojnega načrta. Imamo sicer nacionalne programe, tisoč fasciklov o tem, kaj vse bi mi imeli, izvede pa se bore malo. Dokler ne bo narejen načrt, kaj pričakujemo od kulture, ki jo podpira država, se bomo zelo težko pogovarjali o tem, ali bo imel Orkester Slovenske filharmonije koncert na televiziji v najbolj gledanem terminu ali ob pol enih zjutraj, da si nastaviš budilko.

No, zdaj, ko na TV Slovenija ni nobenega programa, v najbolj gledanem terminu pogosto predvajajo koncerte. Ste opazili?

Ne, ker ne gledam televizije.

Jo sploh imate?

Imam, ampak je, ko jo prižgem, sploh ne vidim. Po navadi dam na program za klasično glasbo Mezzo ali pogledam kakšen film. Bolj sem na računalniku, tako da si vse, kar me zanima, ogledam na njem.

Ste zaprisežen klasik?

Absolutno sem klasik kot klasik, a odprt za vse. Nimam nobenih barier. Tudi moj angažma v Talentih ali X Factorju je zato, da se kulturniki približamo ljudem. Da vidijo, da nismo vampirji, snobi, nekaj posebnega, ampak da smo ljudje in da smo mi zaradi njih. Ta tampon cona, ki se je ustvarila zaradi nekega meščanskega sloja, ki se je s tem nekako povzdigoval, je odrinila veliko množico ljudi, ki ti še dandanes rečejo, češ, jaz se na to ne spoznam, nisem dovolj razgledan. Na koncert prideš, se usedeš in ti je všeč ali pa ne. Ni treba biti doktor znanosti ali muzikolog, da razumeš Mozarta ali Beethovna.

Za sodelovanje v X Factorju ste se odločili, da povečate obisk Filharmonije in popularizirate klasično glasbo? Vam je uspelo?

Je. Lanski vpis se je, kar se tiče novih obrazov, povečal, žal pa smo izgubili nekaj starejše publike, tako da je skupna ocena malo slabša, kot je bila leto prej. Viden je majhen vsakoletni upad, ki ga nismo veseli in se ga trudimo na vse pretege zadržati. Največji učinek je bil ta, da so ljudje prek moje angažiranosti dejansko izvedeli, kaj je Filharmonija, s čim se ukvarja, kje stoji, in mislim, da je to zelo pomembno. Nemalokrat se mi je zgodilo, da me je kakšen poslovnež iz Ljubljane klical in me vprašal, kje je Filharmonija.

Če prav razumem, ste kljub X Factorju imeli upad. Kolikšen?

Sto osemdeset ljudi manj kot leto prej, a je bil vpis novih večji, kar je za nas zelo pomembno, ker je zanimanje.

Kako na vaše sodelovanje v takšnih oddajah gledajo sodelavci?

Na začetku je bilo kar precej nezadovoljnih.

Komentarji so bili v smislu ...

Da direktor ne spada v takšen komercialni šov. Pred 20 leti je bilo marsikaj drugače. Če danes pogledamo mladino, je pogled na kulturnike, klasike čisto drugačen, in če se ne bomo prilagajali publiki in bomo vztrajali na svojih tirih, za kar smo dejansko ustanovljeni, ne bomo mogli opravljati niti tega poslanstva, kajti brez publike nismo več pomembni. Pozneje se je to mnenje kar spreminjalo, ogromno ljudi je to celo odobravalo. Kolega v Beogradu, ki je že četrto sezono v Talentih, mi je tudi sam zagotovil, da je bil njihov vpis famozno večji, ko se je pojavljal skozi sezone. Oni so prvo leto, ko je postal direktor, vpisali 39 abonentov, v prejšnji sezoni so jih imeli že 4.300, to, kar je zanje največji uspeh, pa je, da imajo izjemno majhen odstotek starostnikov. Kdo si tega ne bi želel.

Pade kdaj kakšen komentar v smislu, da imate očitno preveč časa, če se ukvarjate s šovi?

Vse, kar počnem, delam za službo. Nekaj najlepšega v življenju je, ko ti je služba hobi in hobi služba. Če bi izhajal iz tega, da imam preveč časa, potem imam preveč časa tudi, če se dobim s poslovnimi partnerji in tako naprej. Anna Netrebko in podobni umetniki, ki delajo reklamo za Rolex in L'Oréal, to delajo z nekim razlogom. Da se je opera približala široki množici ljudi, so zaslužni vsi trije tenorji, Netrebkova in še kdo, da ne omenjam crossover glasbe. Če nekomu ustreza, da je 24 ur v fraku, naj bo, a ne more zato deset tisoč ljudi, ki niso, označevati za čudne. Jan Plestenjak je imel pred desetimi leti koncert v Filharmoniji in so skoraj obglavili bivšo direktorico. Mejniki se morajo premikati, razvoj se ne sme ustavljati.

V šovu Slovenija ima talent imate še večjo možnost, da promovirate klasično glasbo. Jo boste?

Vsakokrat ko si pred kamero, se zgodbe zgodijo nenačrtovano, ker sva v žiriji dva klasična kulturnika (poleg njega še balerina Ana Klašnja, op. a.), pa že samo s tem dajemo vedeti, da je klasika tista, ki lahko ocenjuje vse. Tudi pevci svetovnega kova, kot je Sting, so potrditev svojega znanja in kakovosti poiskali v tako imenovani simfonični varianti. Njegov projekt, ki ga je pred dvema letoma izvedel s filharmoniki, to potrjuje.

Je honorar Pop TV višji od plače direktorja Slovenske filharmonije?

Že lani, ko sem bil na X Factorju, je bila med Filharmonijo in Pop TV sklenjena pogodba za medijsko oglaševanje in medijsko pokroviteljstvo Pop TV in v tisto pogodbo je vključeno moje nastopanje, tako da je moj fizični honorar minimalen. V pogodbi namreč piše, da je v tisti razliki ugodnosti, ki jo je dal Pop TV Filharmoniji, tudi nastopanje direktorja Filharmonije.

Vi torej v šovih Pop TV res delate za Filharmonijo? Tega nisem zasledila nikjer.

Ste prvi, ki me je to vprašal, in tega nisem hotel obešati na veliki zvon, dokler me niso prijavili na protikorupcijsko komisijo. Kadar uvajaš spremembe, ki ljudi silijo iz njihovega koloteka, ko ljudje v nekem trenutku začutijo, da niso več najpomembnejši, potem konec koncev dobiš tudi ovadbo protikorupcijski komisiji. Zagovor sem že opravil in sem moral anulirati 17 ovadb. In sem jih. Na koncu spoznaš, da če hočeš stvari spreminjati ali ustvarjati, moraš iti proti toku.