"Ker nisem politik, mi ni treba biti všečna"

Od kod je prišla Sneguročka?
Ne vem (smeh) ... Iz zaljubljenosti v kristalno zimo in otožnostno razpoloženje, ko začnejo jokati ledene sveče in odpadejo v sneg. Potem pride pa pomlad in z njo blato in mokrota in žalost ... Sem zimski otrok. Edino, kar je lepega pri pomladi, so spomladanski zvončki, ki jih jaz imenujem sneguročke.

V opisu tega literarno-glasbenega večera piše, da se zgodba konča z nežnim darilom ruske zime. To darilo so torej spomladanski zvončki?
Ja, recimo. V pesmi Uspavanka, v kateri pišem, da se vse hudo pozabi, kot da ni bilo – hude stvari se ponavljajo, ker se prejšnje pozabljajo in naredijo prostor novim hudim stvarem.

Bliža se pomlad, sneg se topi tudi na aktualni politični sceni. Je tudi tu kakšna vzporednica?
Ne. Politika je obstransko dogajanje, ki zame ni bistveno. Bistveno je, kar se dogaja v umetnosti. Politika je sama po sebi eno sranje.

Kaj pa ljudstvo? Mu bo končno uspelo prevzeti oblast?
V ljudstvo jaz bolj malo verjamem.

Kaj pa v kulturnike, ki se tudi borijo ob boku protestnikom?
Jaz se že vse življenje borim sama. Tudi upiram se sama, nikoli v skupini. Mene zanima, kaj se dogaja v umetnosti in s tistimi umetniki, ki jih jaz visoko cenim, ne v kulturi na splošno.

Jih lahko nekaj izpostavite?
Boris A. Novak, Vinko Möderndorfer, Feri Lainšček, Iztok Mlakar. Ti so tisti, ki štejejo. Ne maram pa gledati skupine kulturnikov, ki le uveljavljajo svoje interese. Niso me prepričali, da držijo skupaj.

Kako to, da ste se odločili prav za literarno-glasbeni večer?
Želela sem ustvariti še nekaj lepega, preden odidem. Morda je smešno, da se že nekaj let poslavljam in še kar živim. Dobila sem še več veselja, ko je bila stvar napisana in ko sem spoznala, da so Mar Django Quartet nekako iz istega testa kot jaz. Njihova glasba živi sama zase, moj tekst pa tudi živi sam zase. A kljub temu sta skupaj magično povezana. Nočem, da bi bila njihova glasba le ilustracija mojega teksta, temveč hočem, da povzame razpoloženje. Pojejo pa v ruščini. To je tako lepa glasba, da me, ko jo poslušam, kar stisne v grlu.

Pri glasbi vas bolj vleče na vzhod kot za zahod. Je za to kriva slovanska kri?
Načeloma, ja ... Ni pa nujno, ker me lahko popolnoma obnori tudi New Orleans, recimo. Tudi od Chopinove glasbe se težko poslovim. Z glasbo sem obsedena, hkrati pa tudi grozovito izbirčna.

V Mini teatru so pred nedavnim sodobno preoblekli Sapramiško (Sapramišja sreča 2). Ste navezani na nedotakljivost originala svojih stvaritev ali dopuščate tovrstne priredbe?
Ne delam kulta iz svojih pravljic. Na to nedotakljivost sem občutljiva samo pri svoji poeziji. Pri pravljicah pa me novi pristopi lahko na vso moč zabavajo – včasih se kar za glavo primem. Ta film o Sapramiški z motoristično čelado, ki potuje na rolki, je tako nor, da sem si rekla: "Pa naj bo enkrat tako noro! Saj nisem Shakespeare."

Kako pa bo po vašem mnenju sprejeta nova predstava?
Morda bo za mase malo prezahtevna. A ker nisem politik, mi ni treba biti všečna. Veliko pa mi je do tega, da dam nekaj lepega zahtevni publiki.