Artur Štern v življenju še vedno prisega na dve stalnici. Še vedno piše in že več kot šest let ljubi svojo Mijo. Večkrat na dan se tudi na smrt skregata, a uživata v tej popolni nepopolnosti. "Ravno se iz Lovrana vračava na Štajersko, še prej pa se ustaviva v Ljubljani, saj ima Mija bolnega očeta, ki ga mora malo pocrtljati," se je na naš klic odzval Artur in nam brez zavor povedal zelo veliko o svojem delu in razmerju.
Sicer pa se Artur trenutno strastno in plodno ukvarja s tretjim delom svoje pesniške zbirke: "Jaz osebno pišem ta svoj ep, ki se bere naprej in nazaj. Včeraj sem napisal 7417 kitico. Zadnje dni sem zelo ustvarjalen in napišem 20 do 30 kitic na dan. V zelo majhni nakladi sem izdal že dva dela Atojade, v obeh skupaj je do 6000 kitic, trenutno pa sem na polovici tretje, ki jo bom končal letos. Tematika je to, kar si človek želi od življenja. Vse je notri, od lastnih izkušenj, modrovanj, citatov, humorja, zajebancije, absurda. Zelo veliko dam na ritem, rime, izmišljujem si nove besede in uporabljam vse jezike, ki jih obvladam. Je ena taka mešanica vsega, ki ji človek nikoli ne pride do dna. Če preveč na enkrat pokonzumiraš, izgubiš občutek , če se posvetiš eni sami kitici, pa lahko najdeš notri ogromno. Če vzameš kilometer snega, ni nič, če vzameš eno snežinko, pa je čisto nekaj svojskega."
Meni je pa neumen. Uboga gospa, ki se ne zaveda s kakšnim bedakom prijateljuje... Očitno si ne najde boljšega...
Če preveč "rabiš" se obrabi. Obstaja tudi glagol "morati".
V vinu je resnica,vsaj ne laze.