Poznala je vse večje zvezde 20. stoletja in prejela tudi viteški naslov Francije. Na Hrvaškem se ne počuti dovolj cenjeno. V Sloveniji pa je premagala bolezen.
1. Leta 1966 ste na Eurosongu zastopali Monako, 1972. leta pa Jugoslavijo. Kako lahko
primerjamo omenjeno glasbeno tekmovanje takrat in danes?
Takrat so bile predvsem pesmi bolj kakovostne. Novi časi prinašajo tudi nove poglede na odrski nastop - danes se vse preveč poudarja videz, kostume in plesno koreografijo ... glasba pa je žal šele na zadnjem mestu. To, kar hrvaška letos pošilja na Eurosong, se mi zdi katastrofalno ... da nekaj takega zastopa našo državo, to veliko pove o tem, koliko se cenimo.
2. Kako pa so potekali izbori v Monaku? Kako da so izbrali prav vas?
V ožji izbor je prišlo okoli deset izvajalcev. Nato smo nastopali v živo in na koncu sem zahvaljujoč pokojni Grace Kelly, ki je glasovala zame, tudi zmagala.
3. Se spominjate trenutka, ko ste spoznali Grace Kelly?
Seveda. Sedela je v svoji loži po končanem koncertu. Preden so me odpeljali k njej, so me naučili, kako se moram vesti, prikloniti in podobne formalnosti. Imela sem veliko tremo, saj je bila konec koncev vendarle monaška princesa ... a na koncu sem videla, kako srčna oseba je res bila. Najbolj sem si zapomnila, kako mi je ob poslavljanju čestitala in mi nadvse iskreno rekla, da če bom kdajkoli karkoli potrebovala, naj se kar obrnem nanjo. Njena smrt me je zelo pretresla.
4. Pravzaprav ste lahko zastopali Monako, ker ste živeli v Franciji. Zakaj ste se preselili prav v Francijo?
Ne vem. Ko sem bila majhna, sem poslušala radio. Italijanske postaje sem razumela. Nemške mi niso bile preveč všeč. Angleške so bile v redu. Pri francoskih pa mi je vedno zastal dih ... kako lahko govorijo tako nenavaden jezik, sem si mislila - tega nikoli ne bom znala (smeh). Moja plošča je bila na pravem mestu ob pravem času in je prišla v prave roke. Sicer sem se takrat težko odločila, ker sem že imela sina. Takrat pa so bile bolj v modi svobodne, samske mlade ženske (smeh). Morala sem se veliko prilagajati in bilo mi je kar težko. Poleg vsega pa sem se morala seveda dobro naučiti govoriti francosko!
5. Peli ste že v devetih jezikih, med drugimi tudi v portugalščini. Ali vse, kar pojete, tudi razumete?
Seveda moram vedeti, kaj pojem, da lahko to tudi doživeto interpretiram. Sicer pa govorim rusko, italijansko, angleško, francosko in tudi v nemščini se znajdem.
6. Leta 1999 vam je Francija podelila visoki viteški naslov za zasluge v kulturi, ki ga
podeljuje sam francoski predsednik. Se vam zdi nenavadno, da ste prej kot doma na Hrvaškem dobili
takšen laskav naslov od tuje države? Se vam zdi, da so vas doma spregledali?
Ja, tako je. Več na glas izrečenih pohval sem bila deležna v tujini kot doma. Tisti, ki na Hrvaškem odločajo o naši usodi, so zelo čudni in prepotentni. Jaz razprodam koncert v Olimpiji (Francija), kjer ustvarim izjemno vzdušje - hrvaška televizija pa premišljuje, ali bi sploh odkupila pravice za koncert.
7. Se vam torej zdi, da vas premalo cenijo?
Tu ne gre samo zame. Mislim, da gre tu za prepotentnost - zakompleksanost in zafrustriranost teh ljudi. Temu ne morem reči drugega kot primitivizem v slogu; če se oni za nekaj odločijo, potem je to nekaj pomembnega.
8. Nagrado za humanitarnost vam je podelil tudi Unicef, s katerim ste dolga leta sodelovali. Na teh prireditvah pa ste spoznali tudi mnogo znanih osebnosti - od Richarda Burtona, Petra Ustinova pa do Charlieja Chaplina. Se morda spominjate, kako ste se spoznali s Chaplinom in kakšni so bili vaši vtisi?
Seveda se spominjam, tega ne bom nikoli pozabila! Na gala koncertu za Unicef, kjer je bil Chaplin častni predsednik, sem pela njegovo pesem This Is My Song z velikim simfoničnim orkestrom. Po koncertu je prišel do mene - bil je manjše postave, a imel je zelo močno prezenco. Rekel mi je, da sem zelo lepo odpela njegovo pesem ... nato so naju seveda fotografi zaslepili s svojimi bliskavicami (smeh). Žal so te fotografije zgorele v požaru skupaj z mojo hišo, a ostali so mi lepi spomini. Bil je res velik človek.
9. Imajo te velike osebnosti kakšno skupno karakteristiko, ki ste jo opazili?
Vse največje osebnosti 20. stoletja, ki sem jih spoznala, odlikuje ena skupna točka, in to je preprostost! In to mi je bilo res najbolj všeč. Lahko se objemamo in pojemo, saj smo ljudje iz istega testa. Jaz nisem nič več od vas, ker sem neka "kvazizvezda", in nikoli nisem delala teh razlik.
10. Od kod črpate vašo značilno mladostno energijo?
Če sem živa, sem takšna, če nisem, pač ne (smeh). Seveda imam tudi jaz svoje probleme - zadnja bolezen me je hotela pokopati, a me ni in grem naprej!
11. Ste kdaj pred operacijo, ki ste jo imeli v Sloveniji, izgubili upanje?
Nikoli. Govorijo mi, naj več počivam, in me sprašujejo, kako bom danes pela tu, jutri pa že tam in tako naprej. Odgovorim jim, ker hočem! Spila bom eno šumečo vitaminsko tableto in to je to (smeh)!
Takrat so bile predvsem pesmi bolj kakovostne. Novi časi prinašajo tudi nove poglede na odrski nastop - danes se vse preveč poudarja videz, kostume in plesno koreografijo ... glasba pa je žal šele na zadnjem mestu. To, kar hrvaška letos pošilja na Eurosong, se mi zdi katastrofalno ... da nekaj takega zastopa našo državo, to veliko pove o tem, koliko se cenimo.
2. Kako pa so potekali izbori v Monaku? Kako da so izbrali prav vas?
V ožji izbor je prišlo okoli deset izvajalcev. Nato smo nastopali v živo in na koncu sem zahvaljujoč pokojni Grace Kelly, ki je glasovala zame, tudi zmagala.
3. Se spominjate trenutka, ko ste spoznali Grace Kelly?
Seveda. Sedela je v svoji loži po končanem koncertu. Preden so me odpeljali k njej, so me naučili, kako se moram vesti, prikloniti in podobne formalnosti. Imela sem veliko tremo, saj je bila konec koncev vendarle monaška princesa ... a na koncu sem videla, kako srčna oseba je res bila. Najbolj sem si zapomnila, kako mi je ob poslavljanju čestitala in mi nadvse iskreno rekla, da če bom kdajkoli karkoli potrebovala, naj se kar obrnem nanjo. Njena smrt me je zelo pretresla.
4. Pravzaprav ste lahko zastopali Monako, ker ste živeli v Franciji. Zakaj ste se preselili prav v Francijo?
Ne vem. Ko sem bila majhna, sem poslušala radio. Italijanske postaje sem razumela. Nemške mi niso bile preveč všeč. Angleške so bile v redu. Pri francoskih pa mi je vedno zastal dih ... kako lahko govorijo tako nenavaden jezik, sem si mislila - tega nikoli ne bom znala (smeh). Moja plošča je bila na pravem mestu ob pravem času in je prišla v prave roke. Sicer sem se takrat težko odločila, ker sem že imela sina. Takrat pa so bile bolj v modi svobodne, samske mlade ženske (smeh). Morala sem se veliko prilagajati in bilo mi je kar težko. Poleg vsega pa sem se morala seveda dobro naučiti govoriti francosko!
5. Peli ste že v devetih jezikih, med drugimi tudi v portugalščini. Ali vse, kar pojete, tudi razumete?
Seveda moram vedeti, kaj pojem, da lahko to tudi doživeto interpretiram. Sicer pa govorim rusko, italijansko, angleško, francosko in tudi v nemščini se znajdem.
|
Francoski predsednik ji je podelil viteški naslov za zasluge v kulturi, medtem ko so jo doma spregledali. © Boštjan Tacol |
Ja, tako je. Več na glas izrečenih pohval sem bila deležna v tujini kot doma. Tisti, ki na Hrvaškem odločajo o naši usodi, so zelo čudni in prepotentni. Jaz razprodam koncert v Olimpiji (Francija), kjer ustvarim izjemno vzdušje - hrvaška televizija pa premišljuje, ali bi sploh odkupila pravice za koncert.
7. Se vam torej zdi, da vas premalo cenijo?
Tu ne gre samo zame. Mislim, da gre tu za prepotentnost - zakompleksanost in zafrustriranost teh ljudi. Temu ne morem reči drugega kot primitivizem v slogu; če se oni za nekaj odločijo, potem je to nekaj pomembnega.
8. Nagrado za humanitarnost vam je podelil tudi Unicef, s katerim ste dolga leta sodelovali. Na teh prireditvah pa ste spoznali tudi mnogo znanih osebnosti - od Richarda Burtona, Petra Ustinova pa do Charlieja Chaplina. Se morda spominjate, kako ste se spoznali s Chaplinom in kakšni so bili vaši vtisi?
Seveda se spominjam, tega ne bom nikoli pozabila! Na gala koncertu za Unicef, kjer je bil Chaplin častni predsednik, sem pela njegovo pesem This Is My Song z velikim simfoničnim orkestrom. Po koncertu je prišel do mene - bil je manjše postave, a imel je zelo močno prezenco. Rekel mi je, da sem zelo lepo odpela njegovo pesem ... nato so naju seveda fotografi zaslepili s svojimi bliskavicami (smeh). Žal so te fotografije zgorele v požaru skupaj z mojo hišo, a ostali so mi lepi spomini. Bil je res velik človek.
9. Imajo te velike osebnosti kakšno skupno karakteristiko, ki ste jo opazili?
Vse največje osebnosti 20. stoletja, ki sem jih spoznala, odlikuje ena skupna točka, in to je preprostost! In to mi je bilo res najbolj všeč. Lahko se objemamo in pojemo, saj smo ljudje iz istega testa. Jaz nisem nič več od vas, ker sem neka "kvazizvezda", in nikoli nisem delala teh razlik.
|
Zadnja bolezen me je hotela pokopati, a me ni in grem naprej! Tereza Kesovija |
|
Če sem živa, sem takšna, če nisem, pač ne (smeh). Seveda imam tudi jaz svoje probleme - zadnja bolezen me je hotela pokopati, a me ni in grem naprej!
11. Ste kdaj pred operacijo, ki ste jo imeli v Sloveniji, izgubili upanje?
Nikoli. Govorijo mi, naj več počivam, in me sprašujejo, kako bom danes pela tu, jutri pa že tam in tako naprej. Odgovorim jim, ker hočem! Spila bom eno šumečo vitaminsko tableto in to je to (smeh)!
