Ste razočarani, da se vam je superfinale za las izmuznil?
Razočarana sem samo zato, ker smo vsi trije vadili ta drugi, superfinalni ples, ki ga nato nisem odplesala. Za to mi je res žal. Ker se tako matraš, naredijo ti celo kostum, nato pa ne odplešeš. Sem pa ta rezultat nekako pričakovala in sem se zato lahko psihično pripravila že prej.
Zakaj?
Oba para se mi zdita fenomenalno dobra, a sem nekako tako čutila. Intuicija mi je tako diktirala. Sama se zelo ravnam po svojem občutku in po navadi imam tudi prav. Ko nekaj čutim, tako je. Sta si pa res oba zaslužila superfinale, navijala sem za oba. Težko je paritati takima dvema kompetitorjema, ker sta res odlična. Vsak v svoji domeni. Vesela sem, da se je tako izšlo, da sem dobro opravila svoje in se poslovila v slogu. Sama sem zadovoljna.
Kateri je bil vaš najlepši in najtežji trenutek v šovu?
Najlepši je bil ta preobrat iz tretje v četrto oddajo. V tretji sva bila tik pred izločitvijo, zato sem mislila, da bo v naslednji oddaji zagotovo konec, nato pa je prišel ta charleston, ki sva ga oba odplesala z užitkom in kar na enkrat sva bila prva. Dobila sva lepe ocene, vsi so naju pohvalili, jaz sem se sprostila. To je bil ta moment, ko sem si rekla, da bom, kot izgleda, tukaj še nekaj časa in da iz tega naredim najboljše kar se da. To je bil ta prelomni občutek, ki mi je odprl obzorja. Težkih je bilo pa veliko. Najtežje je bilo v sedmem tednu, ko sem imela cel teden hudo poškodovano rebro. Vnele so se mi medrebrne mišice in to res zelo močno boli. Takrat sem skoraj vrgla puško v koruzo. Tri dni nisem mogla delati čisto nič. Še dihati ne normalno. Bila sem čisto na koncu in na zelo močnih tabletah. Totalno munjena in brez energije, poškodovana. Res sem bila na temu, da odneham, a sem šla čez to.
Že nekaj časa imate vezo na daljavo, vaš fant namreč živi v Parizu. Kako sta vezo vzdrževala v tem napornem obdobju, v času šova?
Rekla bi, da tukaj veza na daljavo pomaga. Zato, ker ko se tako intenzivno spustiš v nekaj, kot je ta oddaja, je velikokrat boljše, vsaj v mojem primeru, da sem bila sama. Ker bi partner kdaj fasal te težke trenutke, čeprav ni za nič kriv. Čakal bi me doma, jaz pa bi prišla pod stresom in vsa zmozgana. Kadar sem v takih težkih situacijah, sem raje sama. Zdi se mi, da je to moja stvar in da se bom s tem lažje soočila sama, kot da bi nekdo po nepotrebnem trpel zraven mene. Po drugi strani pa je tudi težko, ker si v tistih trenutkih želiš, da bi bil ob tebi in ti rekel: tukaj sem, zate sem. Je pa sicer bil zelo veliko tukaj. V času šova je tu že tretjič in vsakič je ostal po dva tedna in pol. Tako da mi je dal ravno dovolj podpore in tudi prostora, da sem jaz to predihala in izživela sanje.
