Veganska anarhija

Včeraj se je v Šiški zgodil zanimiv obisk. Izbranim Slovencem je nekaj minut kuhala slavna britanska ločenka Heather Mills, ki k nam ni prišla v begu pred paparaci, ampak v lovu na nove kupce svoje veganske hrane Redwood. Zanimivo ime, sploh če ob njem prej kot na miroljubno prehranjevanje, s katerim ne škoduješ nobenemu živemu bitju razen zelenjave, pomisliš na morilsko motoristično tolpo iz fenomenalne TV serije Sinovi anarhije in na njihove usnjene jakne, ki jih poleg smrti s koso krasi napis Redwood Original. Čeprav me po(ne)srečena izbira imena neizmerno zabava, naj se vendarle vrnem k veganstvu, ki zna biti kruto ravno tako, kot je lahko kruto dogajanje v fiktivni nadaljevanki. Prvo srečanje z veganstvom me je doletelo na tovornjaku za Nemčijo, na katerem je suhljati, za tovornjakarja tako rekoč anoreksični šofer pol poti od Kranja do Kölna propagiral uživanje rastlinske hrane, vmes pa zagrizeno grizljal semenke. Ni me navdušil. S svojo mantro o pozitivnih plateh veganstva me je bolj kot na karkoli drugega spominjal na presušenega prodajalca Amwayevih pralnih praškov ali promotorja kečdekeš piramide. Da semenojedsko veganstvo, ki bi ga Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice rado uvedlo v osnovnošolsko prehrano, ni ne zame ne za kogarkoli drugega (z izjemo mitičnih indijskih jogijev, ki za zajtrk ugriznejo v zrak, za večerjo pa ga poplaknejo z vodo), se mi je dokončno potrdilo ob pripovedi o usodi pesnika Jureta Detele. Pripovedi, ki se mi je v spomin vtisnila kot katera od zgodb, s katerimi hočejo babice uspavati svoje vnuke, a jim ob tem nevede vcepijo dosmrtne fobije. Detela je v svoji ljubezni do živega menda šel tako daleč, da je iz urina pobiral utapljajoče se žuželke, solati pa rekel ne, ker se mu je v nekem trenutku zazdelo, da krvavi. Dočakal je 41 let. Prijazen do vseh živih bitij razen sebe.