Samougrabljenka je možu po telefonu poleg dramatične fotografije, s katero je hotela poudariti resnost situacije, poslala navodilo, da v njeno dobro ne sme klicati policije, a je ta storil točno to. Zakaj je tvegal, ni jasno, je pa zato svojo plat zgodbe po rešitvi ali ujetju, kakor se vzame, razkrila žena, ki jo je menda zanimalo, kako močno jo mož ljubi oziroma ali jo ljubi dovolj, da bi zanjo plačal 20 tisoč evrov. Mej njegove ljubezni zaradi neuspele ugrabitve žena verjetno še zdaj ne pozna popolnoma dobro, a če je namesto odkupnine zanjo plačal varščino in odvetnika, te vseeno niso tako majhne, bi rekla. Romantična štorija o dokazovanju ljubezni, ni kaj, in definitivno bolj valentinovska od valentina, na katerega v ponedeljek dolgo nisem niti pomislila.
Ob agresivni vsesplošni reklamni kampanji, ki nas je v praznik ljubezni gnala kar nekaj tednov, sem v resnici upala, da je že mimo, obenem pa nisem imela niti nobenega razloga niti želje, da bi ga čutila na lastni koži. Dan je bil popolnoma neromantičen in kvečjemu zoprn. A je valentinovo vseeno prišlo. Najprej v elektronskih in SMS-sporočilih, s katerimi so nas Dormeo, Top Shop in podobni zasipali tako nadležno in neafrodizično kot spami o viagri, in nato še v osladnih televizijskih prispevkih, ki bolj kot k širjenju ljubezni pripomorejo kvečjemu k rezanju žil samskih in v nesrečne zveze ujetih ljudi. Ko sem že mislila, da ne more biti slabše, pa sta svoje v večernih urah dodala valentinovsko obarvana aerobika z rdečim dress codom, srčkastimi piškoti in držanjem za prepotene roke, fuj, fuj, ter z valentinovim virusom okuženi Simpsonovi. Ja, bil je dan, na katerega bi se ugrabila tudi zastonj.
Kolumnistka izraža svoja mnenja, ne mnenj uredništva.
