Šumi, testament Petra Božiča

Avtor drame Peter Božič je želel, da bi predstavo režirali vi, ker ga je tako navdušila vaša režija Razdejanih?
S Petrom Božičem sva se poznala 30 let, tako da sva se veliko pogovarjala o teatru. Vem, da ga je impresioniralo, da je bila do konca in zares narejena. To je imel on vedno rad.

Sta se z Božičem pred njegovo smrtjo kaj pogovarjala o predstavi?
Pogovarjala sva se, ampak niti ne tako natančno. Ni bilo potrebe. On je bil zelo gledališki človek, tako da se ni nikoli želel vpletati. Nekateri avtorji so zelo zaljubljeni v svoje stavke.

Kaj pa vi?
Ne, nisem. Ne mislim, da je tisto, kar napišem, sveto, on pa tudi ne. Povedal sem mu, kako bi to naredil – takrat sem imel še malo drugačen koncept – in on se je strinjal. Mislim, da bi bil zelo zadovoljen s predstavo.

Je njegova smrt kaj vplivala na uprizoritev drame? Bi bila sicer drugačna?
Čisto nič drugačna ne bi bila, je pa seveda neke vrste gledališki testament. To je njegov poslednji tekst.

Ste ga tudi razumeli kot njegov poslovilni tekst?
Seveda, če bi še živel, ga ne bi tako razumel. Ta avtor ne bo nič več napisal. Če bi umrl po prometni nesreči, bi bilo drugače, tako pa je umrl po bolezni in se mi zdi, da človek klico smrti nosi v sebi in jo tudi izpiše.

Je v Chubbyju ali njegovem očetu kaj Petra Božiča?
Mislim, da je Peter Božič v vseh likih, bolj kot Chubby in Šumi. Chubby je pravzaprav samo ime, Chubby v resnici ni bil tak.

Je bil pa Šumi tudi Božič ...
Šumi ja, ampak ta igra ni o Šumiju. Naslov Šumi je skoraj malo zavajajoč. To je igra o nekem času, ljudeh, ki se jim je čas ustavil, dolžnosti, ki jo čutimo do očeta, prednikov, in času, ko je bila častna beseda res častna beseda.

Zakaj pa mislite, da je naslovljena Šumi?
Nekaj tega ima. Govori o pesniku, ki je problematičen, ki je v konfliktu s svetom. To je veljalo za tisti čas, ko je Šumi eksistiral kot neka točka, središče Ljubljane, slovenskega sveta, za ta čas pa ne velja več.

V drugi polovici 70. ste bili sami študent na AGRFT. Ste ujeli kak košček dogajanja v Šumiju?
Hodil sem tja, ampak mi je bilo zelo dolgočasno. Bil sem druga generacija. Šumijevci so mi bili zanimivi, fascinantni liki, ampak sem bil mlajši, imel sem drugo energijo in se mi je zdelo dolgočasno ždeti v tem bifeju od jutra do večera, tako da nisem bil šumijevec.

Žurnal24 main

Kakšna bi bila Ljubljana brez Šumija?
Bila bi malo drugačna. Tam se je zbirala generacija ljudi, ki so sodelovali v študentskih nemirih, ki so bili veliki umetniki, ki so kasneje postali največji slovenski pesniki, prozaisti, politiki, skratka, bil je nekakšen center, v katerem se je marsikaj spregovorilo. Mogoče je bil to pravzaprav edini prostor opozicije, ne v političnem smislu, ampak v načinu življenja, reagiranja. Chubby je bil del provokativne umetniške skupine Oho. Počeli so marsikaj, kar takratni oblasti ni bilo všeč, ampak vse skupaj je bil umetniški akt, protest. Chubby se je oblekel v pižamo in šel od Bežigrada do Šumija v njej, kar danes ne bi bilo nič neobičajnega, saj imajo ljudje danes obleke, ki so podobne pižamam. Danes se drugače vedemo, takrat pa je bila to provokacija.

Vam je v takšnih trenutkih žal, da se niste rodili kakšno desetletje prej, da bi to doživeli tako kot na primer Milan Jesih, Mate Dolenc, Božič in drugi ...
Ne, sploh ne. Vsak čas je zanimiv, tudi ta, vedno pa se časov, ki so minili, spominjamo z nostalgijo. Zdijo se nam boljši ...

Bolj zanimivi...
Ne, tako se zdi zato, ker so pregledni.

Kaj pa ima Ljubljana danes, če je takrat imela Šumi?
Mislim, da je to zdaj zelo razpršeno. Ljudje praktično nimajo več prostega časa, da bi se zbirali in sedeli v nekem lokalu ves dan ali pet ur. Današnji čas je bolj pridobitniški. Takrat denar ni pomenil nič, kariera tudi ne, zato sta imeli umetnost in umetniška svoboda več prostora.

Ali spremljate načrte, kaj bodo zgradili na mestu, kjer je nekoč stal Šumi?
Najbolj mi je bila všeč ideja, da bi bila to Drama in da bi bil v pritličju lokal, ki bi imel spomine na stari Šumi. Ampak žal so od tega načrta odstopili. Je pa odvisno od lastnikov in kapitalizma. Današnji čas določa kapital, čas Šumija pa ideje. In to ne politične, ampak ideje o umetnosti.

Je drama postavljena v kakšen specifičen čas?
Postavljena je v čakalnico, v kateri se je ustavil čas, v kateri so ljudje, celo mrtvi, v kateri obstajajo vsi časi hkrati, to, kar čakalnica tudi je.

Potem nima zveze ne s socializmom ali kapitalizmom, ampak z ...
... bivanjem. Opazujemo bivanje dveh, treh družin, ki je verjetno že minilo. Peter je napisal igro, ki govori samo o eksistencialnih problemih, dolžnosti, smrti, odnosu med očetom in sinom. Oče si želi biti pokopan tam, kjer je bil srečen, v Bosni. Ta zaveza je sinu sveta in se mu zaradi nje spremeni življenje. Igra govori o času, v katerem je beseda še nekaj veljala. Mislim, da s tem povem vse. To pomeni, da danes ne velja nič.

Ampak to je verjetno odvisno od posameznika?
Ja, ampak je kar splošno. Moramo vedeti, da so politiki demagogijo, ko beseda ne velja, ko lahko nekaj obljubijo in potem požrejo, pri tem pa niti ne zardijo,  preselili na ljudi in da se ti vedejo enako. To se mi zdi značilnost današnjega časa. Del politike je okužil vse nas.

Katera laž v politiki pa je v zadnjem času najbolj razočarala vas?
Kaj pa vem, zagotovo ne te, ki so jih polni časopisi. Druga – da je Slovenija socialna država. To je napisano v ustavi in naši politiki tega ne izvajajo, kar se mi zdi največja, bogoskrunska laž.

Kakšen odnos do poslednjih želja imate sami?
Teh izkušenj nimam, ampak če bi si jo zaželel meni drag človek, bi se najbrž potrudil, da bi jo izpolnil, razen če bi bila kakšna res neumna želja. Jaz sem pragmatik (smeh).

O Božiču ste posneli tudi dokumentarec za TV Slovenija?
Ja, mislim, da leta 1998, 99. Zdaj, po 10 letih, sem ga spet gledal in sem še vedno zadovoljen z njim. Ampak saj ni bilo težko. Peter je bil zelo markanten človek, boem, živel je v razburkanem času, v nemogočih okoliščinah, vsepovsod, pri prijateljih. Praktično življenje mu ni pomenilo nič.

Verjetno je pri tako zanimivi osebi že težko posneti slab dokumentarec?
Vedno lahko narediš slabo in vedno lahko narediš tudi bolje. Pravzaprav v enem portretu ne moreš zajeti celega življenja, lahko pa potegneš bistvene stvari.

In kaj bi bilo bistvo Božiča?
Mislim, da je bil predvsem pisatelj in dober človek ter da se je bilo z njim zelo fajn pogovarjati, čeprav se nisi vedno strinjal.

Tudi sami ste pisatelj, pesnik, gledališki in filmski režiser. Če je bil Božič pisatelj, kaj ste vi?
Pesnik. Ampak poezija je pa tako vsepovsod.

Z besedilom Nežka se moži ste zmagali tudi na letošnjem anonimnem razpisu za žlahtno komedijsko pero. Se že dogovarjate, kje in kdaj ga boste uprizorili?
Verjetno ga bodo uprizorili naslednje leto v SLG Celje, ne vem pa, ali bom predstavo delal jaz.

Ste napisali tudi kakšen nov filmski scenarij ali knjigo?
Pripravljam nov film, ki ga bomo, če bomo dobili sredstva, začeli snemati naslednje leto. Gre za socialen, angažiran film iz tega časa. Zdaj bo izšla moja pesniška zbirka pri Mladinski knjigi, spomladi pa še ena pesniška zbirka pri Literi.

Potem zjutraj greste na vaje v gledališče, popoldne pa pišete pesmi?
Če delam v gledališču, ne morem delati nič drugega, ker teater zahteva celega človeka.

Kaj pa poezija?
Tudi.