Pa je tu. Slashev samostojni izdelek. No, ni ravno povsem samostojen, saj vsaka od 14 pesmi vsebuje zvezdniškega gosta. Slash, kitarska ikona Gunsov in Velvetov, je bil Axlu Rosu to, kar je Keith Richards Micku Jaggerju – mašina, brez katere je bend sicer glasen, a se nikamor ne premakne. Najprepoznavnejši singel Gunsov Sweet Child O' Mine nas zadane prav s Slashevim rifom, še preden Axlu uspe sploh odpreti usta. In najbrž prav zato Axl le ni tako upravičen do imena njunega nekdanjega skupnega benda, kot sam trdi. Slashev solo album sicer ne premore nikaršnih presežkov, a je morda najboljše, kar je ustvaril v zadnjih letih, in dokaz, da zmore tudi sam. Hrbtenica zgoščenke je prav prva pesem Ghost, kjer se kitaristu z največjim klobukom pridružita nekdanji bendaš Izzy Stradlin in vokalist Ian Astbury (The Cult) – sporočilo je, kot je razvidno že na naslovnici, jasno: rock 'n' fuckin' roll (mislim, da prevod tu ni potreben, a ker medijski inšpektor vztraja: rock in jebeni rol). Za vrhunce na albumu še poskrbijo Andrew Stockdale (By the Sword), Rocco DeLuca (Saint is a Sinner Too) in Iggy Pop (We're All Gonna Die).
11
ogledov
Solo: Slash brez Gunsov in Velvet Revolver
Recenzija albuma: Slash (Dik Hayd Records, 2010).
