Smrt in slava nogometnim sodnikom

"To ni moj problem. Utihni! Koncentriraj se, koncentriraj se, Ivan!" je švicarski nogometni sodnik Massimo Busacca zaprl usta pomočniku, ki mu je med tekmo namesto dogajanja na igrišču zagrizeno sporočal svoje strahove pred nevihto. Ja, takšne in še marsikakšne banalnosti hodijo po glavi junakom dokumentarca Ubijte nogometnega sodnika, v katerem je belgijski režiser Yves Hinant ovekovečil uspehe in poraze ter molitve in objeme sodnikov na evropskem nogometnem prvenstvu 2008. Kot sodnik finalne tekme je zmago takrat slavil eden od letošnjih sodniških poražencev Roberto Rossetti, ki je po tekmi z Argentino v zrak pognal Mehičane in (verjetno v solzah) kmalu spakiral kovčke za Italijo, antijunak Howard Webb, ki so ga zaradi napake na sojenju tekme med Poljsko in Avstrijo tedaj predčasno brcnili domov, pa proti finalu menda dribla letos.

Sodniško delo je tekma in igra na srečo, ki te lahko postavi na piedestal ali pribije na križ, sporoča Hinant, ki se med snemanjem filma ni ustavil na igriščih, na katerih sodniki stalno nekaj kričijo in sprašujejo, v garderobah, kjer se pumpajo s skupinskimi in individualnimi mantrami, ter na sestankih, na katerih Uefini predstavniki bolj ali manj diplomatsko mencajo, temveč je pristal tudi na njihovih domovih. Na tistih domovih, kjer so italijanske žene pred dvema letoma ponosno spremljale uspehe Rossettija in njegovih pomočnikov, ki so se po odločitvi Uefe samozadovoljno namakali v bazenu in pili espresso, in na onih, kjer je Webbova družina najprej nazdravljala s pivom, na koncu pa najverjetneje kuhala kavo za policiste, ki so jih morali varovati pred poblaznelimi Poljaki.