Spraševala sem se, kakšen je videti. Bo tak kot na slikah, ki mi jih je pošiljal po elektronski pošti, ali se je zredil? V živo se nisva videla že petnajst let. Ko je odšel, sva bila oba zelo mlada in nikoli ne bom pozabila najine zadnje noči in naslednjih prejokanih dni. Izgubila sem osebo, v katero sem bila neskončno zaljubljena, toda usoda je želela, da gresta najini življenji po ločeni poti. Kasneje sem se poročila, imela otroke, se ločila, a vseeno večkrat pomislila nanj. Bil je moja največja ljubezen in priznati moram, na letališču so se mi šibila kolena, dvom pa je najedal mojo samozavest.
Čeprav sem si še prejšnji dan govorila, da na obisk pač pride moj najboljši prijatelj, ki bo pri meni prespal en teden, pa sem se že spraševala, ali se v meni ne bodo morda prebudila stara čustva, ko ga bom zagledala. Končno so oznanili prihod letala in ura je nenadoma pričela hitro teči. Zdaj me je bilo bolj strah, da bom ostala brez besed in videti kot trapa. Že doma sem bila neprepoznavna, iskala in izbirala spodnje perilo kot bi šla na zmenek z ljubimcem in ne po potnika na letališče. Vse to je nakazovalo, da se bom zlomila, ko bo stal pred menoj.
Ni imel časa stati pred menoj. Pognala sem se mu v naročje in se ga oklenila kot trapasta najstnica. Videti je bil vesel in me objemal, naposled pa vendarle rekel, da bi se morda prestavila kam na samo. Kljub dolgi poti je bil videti spočit in lep kot pred leti. Njegove oči so sijale, samozavesten pogled pa me je prikoval ob stol nasproti njega. Solze so se mi ulile po obrazu in pričela sem se režati, kot bi bila malce prismuknjena. Tako zelo vesela nisem bila že od dneva, ko sem uredila ločitvene papirje.
Domov sva prispela pozno popoldan in končno sem mu dala nekaj miru, da si je lahko privoščil prho in si nadel sveža oblačila. Čakala sem ga v postelji kot, da ne bi minilo petnajst let, od kar sva bila nazadnje skupaj. Tega sem se zavedela šele, ko je bilo že prepozno. Vstopil je v sobo in se prešerno nasmejal. Hitela sem se mu opravičevati, saj nikakor ni bilo primerno, da bi po toliko letih pričakovala od njega enako kot takrat. Potisnil me je nazaj na posteljo in sedel poleg mene.
"Moj Bog Katra, še vedno si tako lepa kot takrat."
V tistem trenutku je bilo konec z menoj. Želela sem si, da bi legel name, me preiskal s svojimi rokami in me spomnil na preteklost, ko mi je pod njim prihajalo kot potem z nikomer več. Bil je v samih spodnjicah in majici, moja notranjost pa je gorela od vznemirjenja in njegove bližine. Sklonil se je k meni in me presenetil z vprašanjem: "Še vedno kaj čutiš do mene?" V trenutku sem ga potegnila nase, ga ujela med noge in poskrbela, da mi je krilo zlezlo dovolj visoko, da sem lahko na mednožju začutila njegovo premoženje. Slekla sem mu spodnjice in mu nohte zapičila v ritnici, da je od presenečenja sunil proti meni. Zaječala sem.
V eni sami potezi je slekel moje vlažne spodnjice in naslednji hip v meni pristal s svojim korenjakom. Doživela sem pravcati preskok v času, leta so brzela mimo mene, videla sem cvetje v jeseni, občutila desetine najinih orgazmov in na koncu prištela še zadnjega med njimi. Potem sva se pričela umirjeno poljubljati, božati razgreta telesa, njegove ustnice so poiskale moje čvrste bradavice, jih sesale, medtem pa so njegovi prsti zapeljivo krožili okoli nabreklega ščegetavčka. Z roko sem poiskala njegovega junaka in se igrala z njim, on pa si je želel po vseh teh letih znova poljubiti moj cvet pohote. Kmalu po prvem vrhuncu sem bila na poti novega, še močnejšega in upala, da bo ves teden tako. A potem … potem bo znova odšel.
