On je odšel z Renato, mojo večno sovražnico, jaz pa sem ostala v mestu in dala skozi nekaj nepotrebnih, bolečih izkušenj. Pred kratkim je izvedel za Renatino nezvestobo in se nemudoma ločil in odselil. Njen ljubimec mu je celo grozil s smrtjo, če se ne bo odpovedal stanovanju v njeno korist. Vsega je imel vrh glave, zato je odšel in prosil mene za pomoč. Rade volje sem mu odstopila sobo za goste, pa še tako prijeten sogovornik je, da sem se ga resnično razveselila. Leta nazaj sva imela v igri celo nekaj več, pa je vmes skočila Renata s svojimi hinavskimi "forami" in mi ga speljala.
Ležala sem v postelji in brala knjigo. No ja, bolj sem jo gledala in vmes tuhtala, kaj počne on. Vse je bilo tiho, pred nekaj minutami pa je prišel iz kopalnice, mi voščil lahko noč in odšel v svojo sobo. Srce mi je nemirno poskakovalo in me spomnilo, da nanj gledam nekoliko drugače kot na ostale prijatelje. Nekje globoko v meni so se začela prebujati davno zakopana čustva in v želodcu sem čutila vse večji nemir. Nikamor se ni mudilo, saj sem vedela, da bo pri meni kar nekaj časa, toda preprosto nisem mogla več ležati tam in se pretvarjati, da berem knjigo. Vstala sem in šla k njemu. Še danes se spomnim, kako presenečeno je pogledal, ko sem vstopila v sobo. Takoj je odložil papirje, ki jih je premetaval po rokah, in me povabil, da sedem. Nisem sedla. Kar legla sem k njemu in ga vprašala, če je za pogovor. Kmalu sva na plan zvlekla prav vse najine spomine na prijetna druženja in možnosti, ki so se nama odpirale. V nekem trenutku pa sem vprašala bolj sebe kot njega, kaj hudiča se grem. Prijatelj v nesreči se je obrnil name, jaz pa mu že prvo noč lezem v posteljo.
Nasmehnil se je, pokril z dlanjo mojo roko, ki je bila ves čas na njegovem trupu, in me poljubil. Tako srečna nisem bila še nikoli. V trenutku sva se prepustila čustvom, ki so potlačena v nama čakala na podoben trenutek. Nekoč sva tako daleč že prišla. Manjkal je le še korak, pred katerega se je postavila Renata in na vso silo zahtevala, da gremo na obalo. Le še nekaj minut in življenje bi se obrnilo v neko drugo smer. Zato sem jo tako zelo sovražila. Tokrat Renate ni bilo in prišel je trenutek, ko sva gola ležala drug ob drugem. Polastila sem se njegovega ponosa in se zdrznila ob misli na to, kako dolgo sem čakala na ta trenutek. Tesno sem se privila k njemu in se z mednožjem nastavila nad čvrstega junaka, s katerim sem se vzburila do skrajnosti. Poljubi so deževali, njegove roke sem imela povsod, njegovega korenjaka pa končno v češpljici in tiho ječala od vsega lepega. Zdelo se mi je, da prihajam prav vsak trenutek, ko ga čutim v sebi. Res je, da že nekaj časa nisem okusila sladkosti spolnega življenja, toda ta izkušnja je bila zame resnično nekaj novega. Prsi sem mu napete tiščala pod brado in s prsti se jih je oklepal, kolikor je le mogel. Vrgel me je na hrbet, za trenutek zapustil moj hram pohote, nato pa se vanj vrnil z vso silo in veličino ter nadaljeval začeto. Nisem vedela, kam bi še dala noge, in se z njimi na koncu močno oklenila njegovega telesa. Moje telo je gorelo. Vsaj tako sem se počutila, ko sem zdaj jaz naskočila njega. Njegov korenjak je ponosno stal pokonci in utripal, ko sem ga zagrabila z desnico in si ga nastavila pod še vedno nepotešeno češpljico. Neučakano sem se vrgla nanj, prilepila svoje potno telo ob njegovo in z enakomernim suvanjem v bokih poskrbela za to, da sva se na koncu oba počutila več kot popolno.
