"Zločin se je zgodil v Granadi, njegovi Granadi," je na temo tragične smrti pesnika in dramatika Federica Garcie Lorce (1898–1936) ob začetku španske državljanske vojne leta 1936 skoval tožeče stihe pesnik Antonio Machado. Zločin, ki je bil glede na ohranjeno ustno izročilo izveden na zelo sprevržen način. Kot je znano, je nadrealistično usmerjeni umetnik ob začetku španske državljanske vojne leta 1936 iz Madrida pobegnil v Granado, četudi kot levičar od tega konservativno usmerjenega mesta ni mogel pričakovati nič dobrega.

Lorco so skupaj z dvema sindikalistoma in vaškim učiteljem naložili na tovornjak in ga po kratki vožnji nekje med vasema Alfacar in Viznar zlorabili, sramotili kot "homoseksualnega rdečkarja", nato pa sprožili smrtonosni strel.

Dolga leta po zločinu nad avtorjem Krvave svatbe se je Juan Luis Trescastro hvalil, da je Lorco trikrat ustrelil v zadnjico, nato pa nanj pljunil. Trescastro je moral 38-letnega mrtvega pesnika tudi pokopati. Mesto pokopa, ki je sicer počivališče posmrtnih ostankov še številnih drugih nasprotnikov generala Franca, je razkril šele 30 let pozneje.

Kot poročajo španski mediji, so svojci žrtev španske državljanske vojne, pokopanih pri Granadi, na preiskovalnega sodnika Baltasarja Garzóna naslovili prošnjo, naj dovoli ekshumacijo žrtev fašistične falange pri Granadi. Garzóna so postavili pred težko izbiro, saj na nasprotni strani svojci Lorce ne dovolijo prekopavanja njegovih kosti. "Ekshumacija bi onečastila grobišče, na katerem je spomenik Federicu Lorci in vsem žrtvam španske državljanske vojne," so svojci najbolj znane žrtve španske vojne zapisali v utemeljitvi zahtevka. Toda kaj ima prednost? Ohranitev nekega mita ali pravica anonimnih državljanov, da identificirajo okostja njihovih svojcev? Pred sodnikom Garzónom je vsekakor težka odločitev.