"Vidim na stotisoče ljudi, ki znajo brati v slovenščini"

Jaka, meniš, da moraš imeti za pisanje dar in talent?
Ne. Dovolj je poznavanje abecede in osnovnih slovničnih pravil.

Za veliko poklicev danes pravijo, da jih lahko opravlja vsak. Kako je s pesniki in pisatelji?
Veliko ljudi mi je reklo, da imajo takšne zgodbe, da bi lahko napisali knjigo. Jaz vsakemu pravim, naj to stori. Izgovor, da ne znaš pisati, ne drži vode. Če si končal osnovno šolo, znaš pisati. Je pa tako kot pri vsaki stvari v življenju potrebna vaja, če želiš pisati dobro. Talent je baje samo 10 odstotkov uspeha, ostalo je trening.

Kdaj si prvič začutil, da bi pisal za ljudi?
Takoj, ko sem ugotovil, da imajo vrabci blazno nizko stopnjo pozornosti.

Si bi nadarjen za pisanje že v šoli? Kako so ti šli spisi in eseji?
Da. Praviloma sem pri šolskih spisih dobival visoke ocene in pohvale. Spominjam se tudi prve prave pesmi, ki sem jo za valentinovo poslal simpatiji pri trinajstih. Bil sem avtor besedila pesmi, ki jo je naš razred odpel na valeti, in besedila skeča, ki smo ga izvedli na maturi. Smisel za pisanje imam po očetu, ki je praviloma avtor hudomušnih pesmi ob rojstnih dnevih njegovih prijateljev. Po mami pa sem lep. (smeh)

Po srednji šoli si se znašel v novinarstvu in tam vztrajal kar veliko let ...
V novinarstvu sem se znašel povsem naključno sredi študija sociologije. Na teletekstu sem videl, da iščejo novinarje na RTV Slovenija in šel sem na testiranje. Mislim, da sem bil izbran v drugem krogu in naslednja tri leta sem preživel v uredništvu Multimedijskega centra. Kasneje sem delal še na Dnevniku in Vesti ter sem ter tja napisal članek za kakšno revijo. Vse skupaj sem bil v novinarstvu kakih deset let, a se nikoli nisem zares počutil kot pravi novinar.

 
Nato si začel objavljati bloge ... so bili to tvoji prvi resni začetki?
V blogih sem lahko popolnoma izrazil sebe, kar je v novinarstvu zelo težko, saj imaš nad sabo urednike, oni pa lastnike medijev. Definitivno je bilo pisanje bloga tisto, kar me je prepričalo, da znam pisati dobro in da bi morda kdaj lahko napisal nekaj večjega.

Tvoj prvi vzdevek je bil Črni mačkon. Zakaj?
Moj prvi vzdevek je bil Chatnoir, črni mačkon. Chat Noir naj bi bil prvi sodobni kabaret in to ime se mi je zdelo kar primerno za nekoga, ki rad zabava ljudi.

To je bilo preden se ti je prvič pojavila bolezen - bipolarna motnja. Kako je to vplivalo na tvoje umetniško ustvarjanje?
V prvih letih bipolarne motnje umetniškega ustvarjanja, razen nekaj pesmi, praktično ni bilo. Takrat sem se dejansko popolnoma prepustil manijam in užival v norosti svojega početja, depresije pa sem nekako prebrodil. Kasneje sem ugotovil, da lahko v manijah pišem kot dobro naoljen stroj, čeprav bi o kvaliteti napisanega lahko razpravljali. Dejstvo pa je, da mi je bipolarna motnja na široko odprla vrata v svet ekstremnih čustvenih stanj, kar je za pisatelja dobrodošlo.

Kot sam praviš, so bila to tvoja najbolj turbulentna leta življenja. Dobil si vpogled v ekstremne oblike čustev. Kakšno je bilo pisanje, ko si doživljal manijo in obratno, ko si bil depresiven?
V maniji si popolnoma odprt. Imaš neverjetno veliko energije, ki jo nekako moraš spraviti iz sebe. V eni od manij sem pisal zapise na svojem sedanjem blogu kot po tekočem traku. Branost je bila neverjetna. Zapise sem kasneje zbrisal, saj so nekateri pošteno zabredli čez mejo okusnega. V maniji ti možgani delajo neverjetno hitro in pišeš praktično brez prestanka, direktno mečeš misli na papir ali ekran. Ko si depresiven, je seveda ravno obratno. Misli so počasne, pravih idej ni, vsaka stvar, ki jo napišeš, se ti zdi brezvezna. Se pa da. Moja tretja knjiga, Dandy Dildo, morda res ni literarni presežek, sem jo pa napisal v hudi depresiji. Takrat sem ugotovil, da lahko pišem dobro tudi kadar nisem maničen, kar je bil preboj v mojem doživljanju sebe.

Pisal si celo na psihiatriji. Kako lahko pišeš pod vplivov močnih tablet?
Ravno Dandy Dildo se je začel pisati med eno od hospitalizacij. Takrat sem bil v tako hudi depresiji, da nisem znal dešifrirati koliko je ura, jaz pa sem začel pisati knjigo. To je zame dosežek, primerljiv poletu na Luno, če bi se ta res zgodil (smeh). Zdravila so problematična, saj te otopijo. Predvsem antipsihotiki ti porežejo domišljijo, saj delujejo tako, da ti upočasnijo možgansko aktivnost. Težko je. A če si trmast in vztrajen in pokažeš življenju, da se ga ne bojiš, se ti bo odprlo v vsej svoji lepoti. Takrat pa se začnejo dogajati čudovite stvari.

Tvoj prvi roman je bil domišljijski. Morda tudi zaradi bolezni?
Zgodba o Davidu Locku je začela nastajati v hipomaniji. Takrat sem imel redno službo in dokler niso ugotovili, kaj dejansko počnem med delovnim časom, sem jo pisal kar v pisarni. Mislim, da je domišljijsko zgodbo lažje napisati, saj lahko sebe zaviješ v več likov in se tako izogneš razgalitvi, ki jo prinese avtobiografska knjiga, v kateri si ti glavni akter.

Mnogi geniji so imeli podobne težave, kot ti? Kako si to razlagaš?
Sicer še nisem spoznal nobenega genija, si pa predstavljam, da se težko prilagodijo svetu, ki nas danes obkroža.

Se imaš za genija, nadpovprečno inteligentnega? Si kdaj opravil test?
Edini test, ki sem ga opravil, je bil tisti na testiranju za služenje vojaškega roka. Seveda rezultatov nisem dobil, za vojaško obveščevalno službo pa tudi ne delam. Nisem genij. Sem človek, ki si je drznil pogledati globlje vase in se soočil s svojimi strahovi. Če sem zaradi tega nadpovprečen, naj bo.

Dejal si, da si se naučil živeti z boleznijo. Minilo je poldrugo leto od tvoje zadnje rehabilitacije. Se je tvoj slog pisanja spremenil. Veliko pišeš pesmi, rekel si, da obožuješ prozo.
Moje pisanje konstantno napreduje, čeprav osnovni slog ostaja enak. Če ne vadiš, ne moreš napredovati. V obdobjih, ko se mi zdi, da ne znam napisati nič berljivega, pišem sebi, v dnevnik. Potem nekega dne spet ugotoviš, da pišeš dobro in si drzneš nekaj objaviti. Zadnje čase sem se res posvečal predvsem kovanju rim, saj ugotavljam, da ta umetnost izumira. Napisati pesem v rimah, ki so domiselne in povejo osnovno sporočilo pesmi, je nekaj enkratnega. Proza pa še vedno ostaja moja najdražja ljubica in v bližnji prihodnosti se ji spet posvetim.

Zanimivo je, da si pisatelj in pesnik, ki dela v računovodstvu. Na prvi pogled zelo čudno?
Mislim, da je za Slovenijo to normalno. Malo ljudi lahko živi od pisanja. Redno delo mi da nek okvir, disciplino, kar mi zelo pomaga pri obvladovanju bipolarne motnje. Poleg tega mi garantira redni mesečni zaslužek, kar me razbremeni pritiska, da moram napisati nekaj, kar se bo prodajalo. Seveda želja, da bi nekoč lahko živel izključno od pisanja, ostaja. A zaenkrat mi trenutno stanje popolnoma odgovarja.

Se da v Sloveniji preživeti zgolj s pisanjem?
Da. Mnogi pravijo, da je trg majhen. Jaz vidim na stotisoče ljudi, ki znajo brati v slovenščini. Vsak od njih je potencialni bralec tvoje knjige. Večji problem je, da redki kupujejo knjige. Ustvarjalci pa ne moremo živeti od svojih kreacij, če se ne prodajajo.

Na začetku svoje poti si se soočil še z eno težavo. Založbo. Kakšen je tvoj nasvet mladim ustvarjalcem?
Naj ne obupajo po prvem neuspešnem poskusu. Treba je vedeti, da imajo založbe predvsem ekonomsko računico. Če menijo, da se knjiga ne bo dobro prodajala, je ne bodo izdali. Samozaložba se ponuja kar sama po sebi, a strošek ni majhen. Je pa res, da si z vsako knjigo gradiš ime in širiš krog bralcev. Najprej si pokrivaš stroške izdaje, včasih tudi teh ne. A če si vztrajen in berljiv, bo prišel dan, ko te bodo kontaktirale tudi velike založbe s svojimi ponudbami.

Koliko knjig si do danes prodal?
Prodal okoli tisoč. V knjižnici si je moje knjige sposodilo okoli petsto ljudi, na mojem blogu, kjer sem imel nekaj let knjige dostopne brezplačno, pa je knjige odprlo kakih dvatisoč ljudi. Upal bi si trditi, da je moje knjige bralo vsaj pettisoč parov oči.

Se ti to zdi veliko?
Se tebi ne?

Koliko denarja ti ostane od ene knjige?
Odvisno od naklade, v povprečju pa polovica. A pred meseci sem se odločil, da bom ves zaslužek od knjig namenil za delovanje moje založbe Manični poet in tako poskušal uresničiti njeno poslanstvo - izdajati dela neuveljavljenih, talentiranih avtorjev, ki prevečkrat ostanejo spregledani.

Kakšen je "pisateljski in pesniški trg" v Sloveniji?
Tako kot vsak trg, je tudi ta raznovrsten. Ljudi zanimajo različne stvari in tako ima tudi vsak svoje preference pri branju. A vseeno obstajajo teme, ki vzbudijo zanimanje pri večji skupini ljudi. Seveda je lažje, če imaš stomilijonski trg, a tudi v poslovnem svetu smo dobili milijonarje, ki so poslovali izključno v Sloveniji. Tako, da ne moremo govoriti, da se ne da. Kjer je volja, tam je pot.

So pisatelji še vedno tako nagnjeni k depresivnim temam, kot v preteklosti, ko smo za bralno značko v večini brali knjige z žalostnimi zaključki?
Jaz sem za bralno značko bral Pet prijateljev. Sicer pa menim, da je ravno toliko pisateljev, ki pišejo depresivne zgodbe, kot tistih, ki pišejo zabavne in sproščujoče. Izjema je poezija, kjer med mladimi pesniki praviloma prevladuje negativizem, kot da bi se dalo ustvarjati le iz bolečine.

Kaj je trenutno tržna niša v pisanju?
Presenetljivo še vedno seks.

S provokativnimi temami, predvsem na spletu, si postal znan tudi v blogerskih vodah. Se še vedno prodajajo provokativne teme? Zakaj seks? Zakaj je 50 odtenkov sive taka uspešnica?
Provokativne teme so in bodo še nekaj časa zbujale zanimanje ljudi. Očitno smo tudi v odraslih letih še vedno tisti mali otroci, ki kukamo čez luknjo v ograji, ko se soseda sonči zgoraj brez. To je po mojem mnenju razlog uspeha 50 odtenkov sive. Seks je pri mnogih še vedno nekaj, kar mora biti omejeno na štiri stene zatemnjene spalnice. Kar je morda tudi prav. Konec koncev gre za ritual med dvema ali več osebami in ne za predmet širše razprave. Vsekakor pa je seks nekaj čudovitega, kreativnega in sproščujočega. Toplo ga priporočam.

Si tik pred izdanjem svoje prve pesniške zbirke. Lahko izvemo kaj več o tem?
Mali užitki izidejo 12. marca. Ker se moje pesmi v veliki večini vrtijo okrog ljubezni, se mi zdi Gregorjevo primeren dan za izdajo mojega pesniškega prvenca. V njem je zbranih 34 pesmi, razdeljenih v pet razpoloženjskih stanj.

Komu je namenjena?
Vsem mojim bivšim (smeh). Mislim, da se bo v moji poeziji našla večina ljudi, ki bodo Male užitke držali v rokah. Moj jezik je nezahteven, sporočilo pesmi je jasno, prepričan sem, da se bo vsak nasmehnil vsaj ob eni pesmi. To je tudi moj cilj. Če se ob mojem pisanju vsak dan nasmehne en človek, mi je uspelo. Če se zjoka, tudi.