Slovenka o neprimernih komentarjih, ki jih je dobila po smrti otroka

Bliža se 1. november, praznik, ko se tudi uradno spomnimo na preminule. Številni ob tem opozarjajo, da je smrt še vedno tabu, o katerem se ne znamo primerno pogovarjati. Kakšne reakcije je ob smrti svojega še nerojenega dojenčka doživljala, je na Facebooku razkrila ena izmed žalujočih slovenskih mamic. Zapis, ki ga je podprlo že več kot 3000 ljudi, pa je v teh dneh ponovno zaokrožil po družabnih omrežjih, saj je 15. oktober mednarodni dan otrok, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. 

"Žal sem zaradi izkušnje smrti svojega otroka ugotovila, da so ljudje zelo slabo 'naučeni', kako se soočati s smrtjo in kako reagirati, kaj narediti in kaj reči pred žalujočim staršem. Žal je večina vas s svojim (ne)odzivom na mojo rano posula še več soli. Verjamem, da ste bili 'dobronamerni', vendar žal niste bili v tolažbo ali oporo. Noro je, koliko ljudi je nezmožno v primeru smrti otroka ukrepati tako, da ne prizadene žalujočih staršev še bolj. Včasih so me vaši odzivi zaboleli bolj kot si mislite. Kombinacija izgube otroka in napačnih odzivov okolice je za znoret boleča.

Ostane mi dvoje:
1.) Požrem samo sebe od jeze in žalosti in vas pošljem v ku...!
ALI
2.) Vas poskusim usmerit k pravilnemu odzivu kako se ''soočiti'' z žalujočimi starši. Ker sem sinku obljubila, da se bom poskusila naučiti nekaj novega, bom raje predstavila napačne in pravilne odzive, ki sem jih doživela sama. Ne samo zame, ampak tudi iz ljubezni do vseh ostalih žalujočih (staršev), na katere boste morda še kdaj naleteli.

NAPAČNI ODZIVI:
- Ignoranca in izogibanje.
- Se delate, kot da se ni nič zgodilo.
- Ne izrečete sožalja. (Ne velja, če ste napisali 'Moje sožalje' na Facebooku, ko smo se prvič videli, pa ste bili tiho - to vas vrne nazaj na prejšnjo točko.)
- Ne pokličete. (Ne velja 1x po smrti in potem pol leta, dve leti, pet let nič.)
- Bojite se spregovoriti o tem, ker bi nas ''spomnili na smrt otroka'' in ste zato raje tiho. (Spet vas to vrne na drugo alinejo.)
- Pričakujete od nas, da odžalujemo v enem, dveh mesecih. (Proces žalovanja traja cca. 2 leti, ne 2 meseca.)
- Neprimerni komentarji:
x Saj si še mlada. (Nisem več tako mlada.)
x Saj boš spet zanosila ali saj bo naslednji otrok zdrav in živ. (Kako veš? Ne veš, zato ne govori tega.)
x Sej so otroci že od nekaj umirali. (Meni to nič ne pomaga.)
x Tudi jaz, soseda, znanka, sodelavka, babica ... je imela splav, tri splave. (Žal mi je, sočustvujem z vami/njimi, ni mi vseeno, ampak v tem trenutku žalovanja mi to nič ne pomaga, mi ni v tolažbo, ne v oporo in ne tekmujem s tistimi, ki so izgubili otroka v katerikoli starosti pred ali po porodu ali so splavili v zgodnji nosečnosti.)
x Bolje, da je umrl zdaj kot kasneje, ko bi se že rodil živ. (Ne govorit tega, prosim, to je naravnost neumen komentar.)
x Pokliči, če kaj rabiš in sami ne pokličete. (Žalujoči starši vas sigurno ne bomo klicali, če bomo kaj rabili.)
x Stavek 'Ne vem, kaj naj ti rečem' ni ok, ne v tolažbo, ne v oporo, če nas zaradi tega raje ignorirate, se nas izogibate, ne pokličete, se odmaknete .... s tem zajamete skoraj vse alineje neprimernega odzivanja.
x Kako zmoreš, jaz bi znorela/umrla. (Ne, žal ne znoriš, in ne umreš, ampak preživiš, nimaš izbire, na trenutke pa res želiš umreti.)
x Pozabila na največkrat izrečeno in boleče: Saj boš spet noseča, boš imela še otroke. (Brez katerega svojega otroka bi lahko živel ti, izberi enega? Vidite, ne morem ga zamenjati z novim otrokom. To ni avto, ko starega zamenjaš z novim. To je moje dete.)

NAREDITE LAHKO TOLE:
- Ohranjajte odnose z nami še naprej take kot so bili pred smrtjo otroka. Takoj začutimo, ko jim zmanjšate pozornost.
- Če smo smotani, tečni, zadirčni … je to zaradi smrti in žalosti ter bolečine v nas. Ni nič osebno proti vam. Samo sprejmite naše občutke take kot so v tistem trenutku. Saj bo bolje. Rabimo samo čas. Ne pobegnite. Zdaj bolj kot vse rabimo to, da vztrajate ob nas in ne pobegnete. Izgubili smo otroka, naj ne izgubimo še vas.
- Ko nas vidite v živo, nam podajte roko in izrečite MOJE SOŽALJE ali ŽAL MI JE. Saj se nam bodo verjetno zarosile oči. Ampak nič za to. To je ok in je normalna reakcija. Samo sprejmite.
- Objem.
- Ne bojte se, smrt je del življenja, kakorkoli obrneš.
- Prinesite nam svečko, pojdite na grobek, prižgite svečko v svojem domu.
- Vprašajte nas kaj o otroku, dajte mu vrednost in priznanje, da obstaja.
- Ne želim, da se vam smilim. Želim in potrebujem pa vaše sočutje in empatijo. /.../

Vem, da vam je hudo, vsakemu normalnemu zdravemu človeku je hudo, ko izve, da je umrl otrok. Stisne pri srcu, oko se zarosi ... Ampak prosim, ne delajte tukaj iz sebe žrtve, da ste ubogi, prestrašeni, nemočni, ne veste kako bi se odzvali... s tem preusmerite vso pozornost nase, ukvarjate se s sabo, našo bolečino pa povsem pomanjšate in spregledate. Postavite se v kožo žalujočega starša. Ne moremo se ubadati še z vašo bolečino. Ne zdaj. Razumite prosim.

Če vas skrbi, da bi nas prizadelo to, da nas vprašate kaj o mrtvem otroku in ste raje tiho in se odmaknete.. ali se res nič ne vprašate, koliko nas prizadenete s tem, ker ste tiho in se odmaknete? Vidim, da vam je neprijetno, pa ste zato raje tiho. Ne morete tega skriti. Zato vam bo morda tale moj zapis pomagal," je pred časom zapisala Nataša S.