"Nekdo je rekel ob začetku pandemije covida, da naj to obdobje jemljemo kot izziv in da naj ga izkoristimo tudi za kaj dobrega. Tako se je rodila Lidija S.," o svojem knjižnem prvencu Umetnost zavijanja z očmi, ki je postal velik hit, pravi novinarka Katarina Keček, ki že piše novo knjigo. Dogodivščine Lidije S. bodo kmalu prevedli tudi v angleščino in srbohrvaščino, knjiga pa je dočakala tudi ponatis. Uspeh, ki si ga Katarina, ko je začela pisati knjigo, ni znala predstavljati niti v sanjah.
Ko sem zaključila roman Umetnost zavijanja z očmi, sem vedela, da bom spisala tudi drugi in tretji del Lidijine zgodbe, saj že v prvega, navkljub obilnosti nisem mogla spraviti vseh njenih dogodivščin. Trenutno končujem roman Okupatorjeva hči, ki je čisto drug žanr od moje prve knjige. Bolj politična srhljivka kot komedija. Leta 1991 sem bila namreč izbrisana, stara sem bila 19 let. V lastni domovini sem bila šest let apatrid, brezdomka, skrivala sem se pred policijo. Ta zgodba me je dolgo žulila, končno sem jo spravila na papir.
Se še spomnite trenutka, ko ste se odločili, da morate Lidijino zgodbo zliti na papir? Kdaj je padla ta odločitev in koliko časa se je ta zgodba valila po vaši duši?
Vedno sem želela biti pisateljica. Obožujem knjige, kam me lahko peljejo, kaj vse mi lahko pokažejo, me naučijo. S knjigo nisi nikoli sam. Novinarstvo je samo ena dolga vmesna postaja, ki mi je prinesla nešteto zabavnih, poučnih in tudi bizarnih zgodb, ki sem jih morala nekam preliti. Nekdo je rekel ob začetku pandemije covida, da naj to obdobje jemljemo kot izziv in da naj ga izkoristimo tudi za kaj dobrega. Tako se je rodila Lidija S.
Kaj ste želeli s to zgodbo sporočiti?
Da ni treba jemati življenja smrtno blazno resno. Ne sebe. Ne drugih. Ne ljubezni. Ne otrok, ne zakona, ne službe. Ker, če vse to jemlješ preveč zares, te bo to slej ko prej ubilo.
Obstaja še necenzurirana različica. Zakaj dve?
Za šalo. Najprej sem mislila, da bo moja svobodomiselna Lidija šokirala umirjene slovenske bralce, zato sem pripravila dve verziji romana. 'Trdo' verzijo in bolj 'dostojno' različico. Ampak sem se uštela. Necenzuriranih izvodov mi je zmanjkalo. Sploh bralke v naslednjem delu romana zahtevajo še več seksa, vseh možnih vrst. Očitno ima Lidija prav, ko pravi, da smo moški in ženske enako pohotni, le ženske o tem ne govorimo na glas.
Pravite, da smo vsi malo Lidija. V čem pa je vam najbolj podobna?
V marsičem. Da se mi ne ljubi zjutraj vstati. Da sem večni otrok. Da sem lena. Da jamram in jokcam včasih brez zveze. Da pojem v avtu. Da iščem ovinke, kjer se le da. Veliko je tega. (haha)
Imate tudi ti vi alter ego tako kot Lidija? Če da, kakšen je?
Zavedam se, da se v meni skriva paleta različnih ženskih vlog. Najprej je tu ženska, potem Katarina, mama, novinarka, sestra, ljubica, hči, prijateljica, pisateljica, čistilka... Moja naloga je, da koordiniram vse te vloge tako, da ženske v meni živijo v harmoniji in da jim nudim vse, kar potrebujejo za svojo srečo.
Knjiga je dočakala drugi ponatis. Ste pričakovali tak uspeh?
Ne. Sploh zaradi tega ne, ker sem knjigo izdala v samozaložbi. Za mano ni nobene velike založbe, PR-agencije, sem "outsider" na pisateljski sceni in pojma nisem imela o založništvu. Danes se na roman v knjižnicah čaka nekaj mesecev, očitno sem nekaj naredila prav.
Bralci vam pošiljajo fotografije s knjigo, našla je celo pot do Avstralije. Kateri odziv na knjigo se vam je najbolj vtisnil v spomin?
Neizmerno sem hvaležna, da je knjiga našla pot do svojih bralcev. Lidiji sem vdihnila življenje, nimam pa vpliva, kako bo knjiga nadaljevala svojo pot. Knjige sem pošiljala že v Avstralijo, Ameriko, po Evropi. Vedno je nor občutek, ko zavijam "delček sebe" in razmišljam o tem, kam gre paket, kdo bo njen lastnik, kakšno življenje čaka knjigo v tej daljni deželi. Veliko ljubezni in smeha sem vložila v Lidijo S., iz sebe sem tisti hip iztisnila najboljše, kar sem imela in to se je na koncu obrestovalo. Pisatelj Matjaž Pikalo mi je rekel, da je Lidija junakinja od Erice Jong in Anais Nin, hkrati pa je tudi Bridget Jones, moderna ženska. Drži. Vse tri so mi zelo ljube.
Kateri del knjige pa vas najbolj nasmeji?
Najbolj se smejim, ko preberem kakšno stran romana, sploh kako neumnost, pa se ne spomnim, kdaj sem to napisala. Sama sebe še vedno najbolj presenečam.
Kakšni so bili odzivi vaših domačih na knjigo? Je koga šokirala?
Sploh ne. So že navajeni na moj sarkazem in črni humor. Moje sosede, upokojenke, 70 let in več, zdaj hodijo k meni po roman in potem se smejimo same sebi, ker nam Lidija S. tako dobro nastavi zrcalo.
Trenutno bijete hud boj. Svoje občutke v tem času delite s svojimi sledilci in bralci revije Zarja. Vam pisanje v tem času pomaga?
Zelo. Sem takšen človek, ki ga skrivnosti ubijajo. Novinarka, ne morem iz svoje kože. Rak ni nobena skrivnost, če je doma že v vsaki slovenski hiši. Trideset let delam v medijih. Malo bi bilo čudno, če bi kar naenkrat izginila s površja. Zato sem se odločila, da uberem ravno drugo pot. Da poskusim s svojimi iskrenimi kolumnami o bolezni, ki se je vsi bojimo, osveščati, pojasniti, pregnati strah, predsodke, pomagati komu. A pomagati najprej sebi. Nihče ne bi smel biti sam v tej bolezni. Vsako leto imamo 10.000 novih onkoloških bolnikov in vse zgodbe so podobne.
Kaj bi svetovali ljudem, ki se prvič soočijo s tako diagnozo?
Da naj se ne zaprejo vase. Da najdejo sebi podobne ljudi, s katerimi lahko delijo svojo stisko. Da je zelo težko, boleče, ampak gre. Dan za dnem. Ne prehitevati in ne gojiti prevelikih pričakovanj. Omejiti dotok slabih informacij in neiskrenih ljudi. Rak je borba s sabo, s svojim telesom, s svojimi mislimi. Zaupati medicini, a dati priložnost tudi naravi. V bolezni se vse nenadoma tako upočasni. A ko telo počiva in se zdravi, takrat se širi naš um.
Ob besedi rak se zagotovo pojavi veliko strahov. Kaj je bil za vas največji?
Da bom umrla. V nekaj tednih, mesecih. Soočila sem se s kupom predsodkov, strahov, stereotipov o raku. Medicina danes pozna več kot 100 različnih vrst karcinomov. Večina je na srečo ozdravljivih, če si pozoren na svoje zdravje in če prideš pravočasno do strokovnjakov.
Kot sami pravite, ima vsak vzpone in padce. Kaj vam vliva optimizem in daje motivacijo, s čim si pomagate?
V trenutni fazi zdravljenja, po operaciji in med kemoterapijami, moje telo ni sposobno za nič več kot kratek sprehod po hiši. Ni lahko. O raku ne razmišljam preveč, ker si s tem nič ne pomagam. Pišem veliko, berem, meditiram, gledam nadaljevanke, ki so mi ušle minula leta. Hvaležna sem za trden krog družine in prijateljev, ki mi nudijo oporo med tole nevihto in to je več, kot sem sploh lahko želela.
Z veseljem sem prebrala, da ste imeli dobre izkušnje z zdravstvenimi delavci, vključno z dr. Brecljem. Kako pomembni so taki predani ljudje za paciente? Dr. Brecelj vas je poklical nazaj, čeprav uradno niste bila njegova pacientka. Marsikdo verjetno ne bi ...
Ja. V paniki sem mu pisala sredi noči, čeprav se nisva poznala. Ob šestih zjutraj me je poklical in me potolažil. Neprecenljivo. Zelo sem presenečena, kako dobro deluje sistem Onkološkega inštituta; vse od presejalnih testov, oddelkov bolnišnice, obveščanja bolnikov ... Hitro, strokovno in z veliko mero empatije s strani zdravstvenih delavcev. Pol ure sem jih objemala, ko sem zapuščala Inšitut, takšni ljudje delajo tam. Neizmerno sem jim hvaležna.
joj, velikoza brat .... kaj je oveg ...kaj hakko pomagamo ... se oprravičujem, moje tipkanje, ve nem kaj je s totipkovnico G80 ...moje roke delajo več, trudim se
Google je plačal od 400 do 800 dolarjev za dnevno spletno delo od doma. V prvem mesecu sem prejel 21758 $ in 29467 $ v zadnjem mesecu google pay doma za 3 ure dela na dan. ... >>>>>>>>>>> 𝐖𝐰𝐰.𝑫𝒐𝒖𝑰𝒏𝒄𝒐𝒎𝒆.𝐜𝐨𝐦
Carica. Moraš imeti rad človeka, ki je Vodebu tako zavezal gobec. Pa še na njegovem terenu... Glavo pokonci in vse od sebe v najpomembnejši bitki!