Iz belgijskega Niela prihajajo spodbudne novice o zdravljenju cerebralne paralize. 10. decembra 2013 so zdravniki štiriletno deklico iz Španije, ki so ji diagnosticirali cerebralno paralizo, zdravili z matičnimi celicami pridobljenimi iz njene popkovnične krvi. Vsako leto na tisoče otrok utrpi možganske poškodbe, katerih posledice jih spremljajo skozi celotno življenje in prav cerebralna paraliza je eno izmed najpomembnejših področij raziskav ter kliničnih študij o uporabi matičnih celic v medicini.
Dekličine matične celice so ob njenem rojstvu odvzeli in shranili v vodilni mednarodni družinski banki za shranjevanje matičnih celic, skupini Cryo-Save. Presaditev je opravil dr. Luis Madero, vodja Oddelka za onkohematologijo bolnišnice Niño Jesús v Madridu. To je že tretji tovrstni Maderov poseg za zdravljenje infantilne (zgodnje) cerebralne paralize. “Čeprav je tovrstno zdravljenje še vedno v zelo zgodnjih fazah preiskav in kliničnih študij, verjamemo, da bi lahko regenerativne terapije z matičnimi celicami nudile možnost za obnovitev živčnih tkiv in izboljšanje poškodb možganov pri bolezenskih stanjih kot je cerebralna paraliza” pravi Madero.
Cerebralna paraliza
Cerebralna paraliza je skupina nevroloških, neprogresivnih motenj gibanja in telesne drže ter je posledica raznih možganskih okvar, nastalih pred rojstvom, med njim ali po njem, za katere je značilna omrtvelost, lahko pa tudi duševna manjrazvitost in epileptični napadi. Bolezensko stanje, ki povzroča fizične nezmožnosti v človeškem razvoju, prizadene 1 na 500 otrok, natančen vzrok zanjo pa žal še vedno ni znan.
Uporabo matičnih celic za zdravljenje cerebralne paralize raziskujejo v številnih kliničnih študijah po svetu in za zdravljenje le-te ni standardne terapije, ki bi bila primerna za vse otroke, saj je vsak pacient unikaten. Otroci lahko napredujejo in se fizično razvijajo, ampak vsak v svojem unikatnem ritmu. Zaradi tega je zelo težko razlikovati med naravnim napredkom otroka s cerebralno paralizo in verjetnimi učinki zdravljenja. Današnje zdravljenje je omejeno na rehabilitacijo in preprečevanje zapletov, kar sta pogosto zelo težavni nalogi. Prve pozitivne ugotovitve so še dodatno okrepile potrebo po kliničnih študijah, ki bodo ocenile varnost in terapevtsko učinkovitost zdravljenja.
