V naših krajih velja, da vsakič, ko nekdo omeni nekaj dobrega, potrka na les in pri tem reče: "Potrkam na les, da se ne bo zgodilo kaj slabega!".
Trkanje na les ima korenine v starem poganskem verovanju, ko so ljudje menili, da v drevesih živijo bogovi in ena od razlag je, da so ljudje, ki so naselili Evropo pred pojavom krščanstva, trkali na les zato, da bi izgnali zle duhove ter preprečili, da prisluškujejo njihovim pogovorom.
Druga teorija pravi, da so pogani tako oboževali drevesne duhove, da so za srečo obe roki postavili na les, kar se je sčasoma spremenilo v trkanje za srečo.
Zahvala bogovom
Pogani, ki so želeli moliti k določenemu bogu, so se ob tem dotaknili skorje drevesa. Če je bila njihova prošnja uslišana, so se morali vrniti k istemu drevesu in potrkati nanj, kar naj bi predstavljalo sporočilo temu bogu, da je bila želja uslišana. Hkrati je bila to oblika zahvale.
Verjeli so tudi, da okrog dreves tavajo duhovi, ki so ljubosumni na človekovo srečo in delajo na tem, da ustvarijo slab razvoj dogodkov. Trkanje naj bi te zle duhove oglušilo in onesposobilo.
Okoli 1800 leta so nekatere otroške igre vsebovale tudi trkanje na drevo, običaj pa se je v 20. stoletju razširil po Evropi in Severni Ameriki.
dezurni@zurnal24.si