Zelo uspešni ste na vseh področjih, ki so pomembna za sodobno žensko – kot mama, partnerka in karieristka. Ste se na svoji poti sploh kdaj soočali z dvomi?
Na svoji poti sem velikokrat dvomila tako v svoje poslanstvo kot v sebe. Sem pa vseskozi vedela, da bom nekoč odvetnica. To sem si zelo želela, ker je bila odvetnica tudi moja mama in se mi je zdelo strašno zanimivo, ko sem jo opazovala pri poslu. Dvome imam pa še vedno, zdaj zlasti povezane z usklajevanjem družinskega in profesionalnega življenja. Vse zaposlene mame se najbrž soočamo s podobnimi vprašanji in dilemami.
Rekli ste, da je družina vaš posel življenja. Kaj vam pomenijo ''ženski prazniki''?
Osmi marec je eden mojih prvih spominov, ker je ata mami in nama s sestro vedno prinesel rožice. Vsaka sva dobili po eno, mami pa tri, ker smo bili trije otroci. To se mi je vedno zdelo zelo lepo, mami smo tudi vedno kupili darilo, kaj pripravili, imeli predstavo … Zame je to praznik izjemnosti vseh delovnih žensk, ki vsak dan hodijo v službo in pomembno prispevajo v družinski proračun, obenem pa skrbijo za družino. To je praznik, ko smo mami rekli hvala, ker ob vsem kar dela, vedno misli in skrbi za nas. In tako je še danes. Danes še vedno pošljem mami rožice v pisarno, jaz pa jih dobim od svojih punc in moža.
Med drugim ste študirali tudi francoski jezik in kulturo ter živeli v Franciji. Kaj pa vaš odnos do partnerstva in ljubezni? Je bolj slovenski ali bolj francoski?
Prisegam na slovenski odnos. Je edini, ki ga poznam. Francoskega nisem izkusila. (smeh)
Ko ste dvorili možu, ste ga povabili na večerjo, čeprav niste znali ničesar skuhati. Kje bi bili danes brez poguma?
Pomembna je volja, da se odločiš, da boš nekaj naredil in ne pustiš, da te karkoli od tega odvrne. In znotraj tega je pomembno, da si upaš, da se ne ustrašiš prehitro. Da zaupaš v sebe in verjameš, da se bo na koncu vse končalo tako, kot se mora.
Pri tridesetih letih ste bili uvrščeni med deset najbolj vplivnih pravnikov. Koliko je k temu prispevala medijska izpostavljenost?
Zagotovo je prispevala. Večina predlaganih je bila v tistem trenutku prisotna v medijih zaradi določenih stališč in mnenj, jaz pa imam nekaj primerov, ki so medijsko bolj na udaru, zato sem verjetno komu prej prišla na misel kot kandidatka. Sebe pa nikoli nisem videla kot eno izmed najvplivnejših pravnikov, absolutno ne, mislim, da sem premlada. Mislim, da se bo to še zgodilo (smeh).
Veljate za del elite in tudi vaš oče je bil v stiku s političnimi vrhovi prejšnjega režima. Kako blizu ali daleč so vam tegobe malega človeka?
Jaz sem v veliko pogledih mali človek, lepo vas prosim. Imam kredit na dvojčku v okolici Ljubljane, otroka nisem mogla vpisati v lokalni vrtec, ker je bilo preveč vpisanih, moji starši so celo življenje delali, da smo lahko lepo živeli, ampak v nobenih presežnikih. Absolutno pa se zavedam, da sem privilegirana zaradi ljubezni družine, ki me je vedno podpirala. Že zgolj to, da otroci vedo, da te imajo vedno in brezpogojno, jim da ogromno moč in pogum, da si upajo, in odgovornost. Nas so starši vedno učili odgovornosti za sebe in za svoje življenje. Nobenih teorij zarote, v smislu ne morem, ker nisem pravega spola, politične opredelitve, ker nimam pravih prijateljev ... ampak vedno vse se da, če se tako odločiš in za to trdo delaš.
Se vas je kdaj kakšen primer tako dotaknil, da ste celo potočili kakšno solzo? Kakšne so vaše osebnostne varovalke?
Seveda me pripravi tudi do solz. Nimam varovalk in to je zelo velik problem. Nekateri ljudje smo taki, da nas jezijo krivice, in če si tak človek, se zelo težko distanciraš, še težje pa se včasih prepričaš, da si odvetnik in da moraš pač opraviti svoje delo ne glede na to, kaj si sam misliš o določenem primeru kot človek. Vse te zgodbe nosiš s sabo in to je včasih zelo težko. Ko gledaš vse hudo, kar smo si sposobni ljudje prizadejati in si povedati, je včasih grozno.
Bi želeli sami zastopati nekoga, ki vam je čustveno zelo blizu, ali se vam zdi, da je bolje, če ga zastopa neobremenjen, enako usposobljen strokovnjak?
Kovačeva kobila je vedno bosa, to je res. Na vse, kar se nanaša na najbližje in zaščito njihovih pravic, vedno reagiraš emocionalno in iracionalno in najprej pomisliš, da bi se šel načelo zob za zob. V takšnem trenutku je težko biti pravnik. Če kdo od mojih potrebuje pravno pomoč, vedno pomagam in svetujem, na sodišču pa absolutno ne bi nikogar zastopala.
V medijih ste brez pomisleka izjavili, da se zavedate svoje atraktivnosti. Vas gledajo druge ženske zdaj postrani?
Pomembno je, da me moj mož ne gleda postrani. Res pa je, da so vse moje prijateljice zelo močne ženske in me nikoli ne bi gledale postrani zaradi česa takega in upam, da me tudi druge ženske ne.
Je pravne varnosti res samo toliko, kot je denarja? Koliko odstotkov primerov dobi "mali človek" v primerjavi z ljudmi, ki imajo finančno zaledje in vplivno socialno mrežo?
Na sodišču so vsi enaki. Problem niso sodišča, problem so pritiski, mreže, ki obstajajo zadaj. Ljudje, ki predstavljajo elito, imajo dostop do drugih ljudi, ki imajo dostop do odločevalcev. Problem je v anomalijah sistema, ne v sistemu. Problem je v tem, kdo si lahko recimo privošči dobre in drage izvedence, kdo lahko bolj učinkovito zbere dokaze ... izvaja kakšne druge pritiske ... in v tem smislu seveda nek Jože Novak iz Spodnjega Dupleka ne bo nikoli enako močan kot vpliven član slovenske elite in uspešnost zaščite njunih pravic nikoli ne bo izenačena. To je utopija. Ampak to ni problem sodišča, sodišče sodi na podlagi zakona, upoštevaje sodno prakso in omogoča vsem enakost orožij.
Kako gledate na ljudi in njihove odnose po vsem, kar ste doživeli in doživljate kot odvetnica?
Mislim, da bi morali imeti ljudje med sabo več medsebojnega spoštovanja, več medsebojnega razumevanja in več potrpežljivosti. Slovenci smo narod, ki je veliko preveč na sodišču. Vsak bi se moral najprej pri sebi vprašati, kaj je njegova dolžnost in kaj je njegova odgovornost. Potem pa razmišljati, kaj je njegova pravica.
Bili ste zastopnica v primeru resničnostnega šova Kmetija, ko ste izjavili, da je treba zaščititi otroke zaradi vulgarne komunikacije in vulgarizirane spolnosti. Ali niso poročila mnogokrat še bolj vulgariziran prikaz medčloveških odnosov, da ne omenjamo nasilja?
Poročila se sprejemajo na drugačen način in vulgarnih besed ravno ne slišiš. Poročila so vulgarna po vsebini, a jo moraš razumeti. Če gledamo parlament, se nam zdi grozno, ampak otrok tega ne razume, on vidi 90 ljudi, mi pa 90 politikov. Kmetija pa ima drugačen način privabljanja, glasbo, vizualne atrakcije, je sistematična v vulgarnih prizorih, vulgarni govorici, noter hodijo neki nagi Arturji … Brez zveze se mi je zdelo, da se moji otroci derejo ''to je tisti z lulčkom''.
Ne nasprotujete pravici istospolnih parov do posvojitve otrok. Bi se vam to zdelo sprejemljivo tudi, če bi šlo za drugačne družinske oblike − posvojitev samskih moških ali pa na primer skupnosti štirih moških?
Ne verjamem v to, da je lahko samo tradicionalna oblika družine predpogoj za odraščanje zdravega in srečnega otroka. Tega ne verjamem. Verjamem, da je vsaka oblika družine, kjer so ljubezen, spoštovanje in skrb za otroka, zagotovilo, da odraste v zdravega in srečnega posameznika. Mislim, da je nesmiselno radikalizirati v smislu, kaj bi to pomenilo v drugih primerih.
Če grem na kakršnokoli tekmo, navijam, moje obnašanje pa je treba presojati v luči dogodka (smeh).
Pravite, da nimate nobene posebej zanimive razvade. Katere strasti pa delita z možem?
Včasih se za kakšen vikend odpraviva kam brez otrok, to je najbolj posebna stvar, ki si jo privoščiva. Sicer pa, odkar imava otroke, ves prosti čas preživimo skupaj, čez vikend damo telefone na off in smo samo mi štirje. To je za mene najlepša stvar … nedelje zjutraj v postelji z gledanjem živ-žava.
Kdo oblači vašega moža? Skrbite vi za njegov stil?
Moj mož se sam oblači, ampak jaz mu vsekakor svetujem kot vsaka dobra žena. Ko se obleče sam, je torej oblečen bolj po mojem okusu (smeh).
Bili ste na legendarni kvalifikacijski nogometni tekmi Slovenija – Rusija, kjer ste po vnetem navijanju skoraj ostali brez glasu. Kako je bilo videti in slišati vaše navijanje?
To imam očitno po očetu. Že ko sem trenirala košarko, se je na državnem prvenstvu tako drl s tribun, da so ga odstranili, ker je žalil sodnike in jih vsepovsod pošiljal, to je bilo ‘’hardcore’’ navijanje tudi pozneje, ko sem se udeleževala konjeniških tekem. Če grem na kakršnokoli tekmo, navijam, moje obnašanje pa je treba presojati v luči dogodka (smeh).
V mlajših letih ste jahali in še vedno se radi podate na ježo. Zakaj se vonju po konjih ne morete upreti?
Konjeniški šport je zelo primaren. Konji so kot droga. Odklop, narava, obvladovanje živali, malo strahu ... To je čisti adrenalin.
Živite polno. Zakaj se vam zdi vaše lastno življenje zanimivo?
Moje življenje je zelo ''fajn''. Zanimivo? Zato, ker so v njem sami enkratni ljudje. Ker imam srečo in priložnost početi stvari, ki me zanimajo in veselijo, in živim v državi, kjer je mogoče narediti še ogromno stvari.
Kam hodite na zabave elite, glede na to, koga vse zastopate?
Na zabave na splošno ne hodim. Nimam časa. Raje grem kam na večerjo sama z možem. Kdaj pa kdaj gledališče ali kino, za drugo ni časa, pa koncerte Vlada Kreslina imam rada.
Intervju je bil objavljen v Zame, brezplačni prilogi časnika Žurnal24, ki je izšla 5. marca.
