Otok Ellis se je v nasprotju s Svobodnim otokom, na katerem stoji Kip svobode, oktobra izognil nevšečnostim zaradi proračunske blokade republikancev, ker še ni bil ponovno odprt. Svobodni otok, ki ga je orkan Sandy lani oktobra prav tako poplavil, so slovesno odprli julija in ga oktobra spet začasno zaprli zaradi proračunskih mahinacij. Sedaj sta po dolgem času ponovno odprta oba otoka in ZDA si želijo to oznaniti po širnem svetu, zato so pred kratkim na ogled otoka Ellis povabile tuje dopisnike v New Yorku.
Šest ur za ogled
Na ogled obeh otokov se večinoma podajajo tuji turisti, saj domačini težko najdejo šest ur, kolikor je potrebno za udoben ogled Kipa svobode in otoka Ellis, kamor se lahko pride le s trajekti Statue Cruises, ki odrinejo bodisi s skrajnega juga Manhattna v Battery parku ali državnega parka Liberty v New Jerseyju. Toliko časa so nekoč potrebovali priseljenci, da so prestali vse carinske, zdravstvene in imigracijske formalnosti.
Obe državi sta leta 1998 sprejeli odločitev vrhovnega sodišča ZDA, da je otok deloma v eni in deloma v drugi državi ter s tem končali kar 160 let trajajoči spor, zaradi katerega je New Jersey v začetku 20. stoletja poklical na pomoč celo zvezno obalno stražo. Zvezna vlada je otok prevzela leta 1890 za imigracijsko vstopno točko v državo.
Ker je bil otok premajhen, so ga začeli širiti v morje, ki je pripadalo New Jerseyju, z zemljo in kamenjem iz gradnje predorov podzemne železnice na Manhattnu. Prepir je bil sicer nepotreben, saj otok upravlja zvezna vlada, vendar pa so ga politiki ene in druge države s pridom izkoriščali za nabiranje lokalnih političnih točk.
Kljub upravičeni zahtevi New Jerseyja pa se večina ljudi zunaj New Jerseyja strinja z izjavo nekdanjega newyorškega župana Rudyja Giulianija, da si njegov oče, ki je šel skozi otok Ellis kot priseljenec iz Italije, zagotovo ni mislil, da je pristal v New Jerseyju, za katerega še slišal ni.
Za obnovo 21 milijonov dolarjev
Orkan Sandy muzeja sicer ni poškodoval, ker je dovolj dvignjen, vendar pa je potopil kletne prostore in uničil električno napeljavo. Obnova, ki je vredna 21 milijonov dolarjev, še traja. Večino muzejskih eksponatov so preselili v skladišče v državi Maryland, ker je zanje potrebno posebej klimatizirano okolje. Za zdaj so odprli pritličje, kjer so razstavljeni kovčki priseljencev, fotografije in posebna razstava o "obljudenju" Amerike od leta 1550 do 1890.
Odprta je tudi registracijska dvorana v prvem nadstropju, kjer so priseljenci čakali na pogovor z imigracijskim uradnikom. Temu so morali pravilno odgovoriti na nekaj deset standardnih vprašanj, sicer so jih poslali na posebno zaslišanje in morda tudi domov. Po dolgem potovanju z ladjami čez Atlantik so iz ZDA od 12 milijonov zavrnili le slaba dva odstotka priseljencev. Za tiste, ki so šli skozi, je bil Ellis otok upanja, za zavrnjene pa otok solza.
Za ženske je bil na primer pravilen odgovor na vprašanje, ali potujejo same, ne, ker si za konec 19. in začetek 20. stoletja ni bilo mogoče zamisliti, da bi ženska potovala sama brez moškega spremljevalca. Ostrejši je bil zdravniški pregled in pot nazaj si je prislužil vsak, ki je bolehal za trahomom ali "aidsom viktorijanske dobe" – tuberkulozo.
Stopnice kot hiter test
Obiskovalci danes lahko podoživijo majhen del tega, kar so izkusili njihovi predniki, saj dvigala še vedno ne delajo in se je v prvo nadstropje treba povzpeti peš. Za imigracijske uradnike je bil že to preizkus fizičnih sposobnosti priseljenca. Kdor je sopihal ali šepal, si je prislužil dodaten zdravniški pregled, in če je bilo kaj narobe, tudi prenočitev v eni od celic nad registracijsko dvorano.
Po uspešnih pregledih so se priseljenci odpravili do prostora za nakup vozovnic z vlakom naprej po ZDA, za sodobne obiskovalce pa je to prostor za nakup spominkov. Otok Ellis je bil odprt do leta 1954, vendar pa od leta 1924 ni bil več glavna in praktično edina vstopna postaja v ZDA za evropske priseljence. Kljub temu se lahko danes skoraj sto milijonov Američanov ponaša s prednikom, ki je šel skozi otok Ellis. Med znanimi Slovenci je bil to pisatelj Louis Adamič leta 1913.
Prva zgradba vstopne postaje je bila zgrajena iz lesa in je pogorela v velikem požaru leta1897. Tri leta pozneje so odprli novo zidano poslopje, ki je postalo muzej imigracije šele leta 1976. Ladje vozijo na otok vsak dan razen božiča, za vstop pa je potrebno skozi kontrolo, podobno letališki.
