Nerealistična pričakovanja. Ne obstaja univerzalno določilo, kdaj naučiti otroka, da se poslovi od plenic in začne uporabljati kahlico, ter koliko časa bo za to potreboval. Tudi ni tekmovanje, kateri otrok prej opusti pleničke. Prezgodnje navajanje na samostojno opravljanje potrebe lahko zato postane otrokova stresna izkušnja, ki vpliva na njegovo samozavest. Zato naj vam sam pokaže, ko je na to pripravljen; znaki za to so med drugim, ali ga lulanje oziroma kakanje v kahlico zanima, ali pove, da bo ali je pravkar lulal, zna že zadržati, lula in kaka ob istih urah …
Stresno okolje. Učenje na kahlico naj poteka v nestresnem obdobju, kar pomeni nekaj mesecev pred in po navajanju. Stresi za otroka so različni: prihod novega bratca/sestrice, selitev, ločitev, kakšna druga izguba, odvajanje od dude …
Prehitro prehajanje od plenic k običajnemu perilu. Nikar ga ne silite in mu plenice ne umaknite kar čez noč. V obdobju učenja naj ima na izbiro obe, nagrajujte pa le odločitev za kahlico.
Kaznovanje namesto pohvale. Nagradite svojega malčka po opravljeni potrebi na kahlici in sprva tudi, kadar vam pravočasno pove, da mora na potrebo. Spodbujajte ga, da to zmore, naj bo ponosen na svoj dosežek, da bo izkušnja zanj pozitivna in ne stresna. Izmislite si zgodbice in naredite odhod na potrebo zabaven.
Nedoslednost. Če se odpravljate na krajši obisk, ga spodbudite, da potrebo opravi doma. Če pa se odpravljate na počitnice, naj bo med prtljago obvezno njegova kahlica ali nastavek za stranišče.
Napačna metoda. Četudi je bila za vašega starejšega otroka primerna ena metoda, to ne pomeni, da bo ustrezala mlajšemu.
