“Najlepši moški živijo v Kazahstanu”

"Nekega večera sem razmišljala o tem, kako so mi v otroštvu vedno vsi govorili, da je treba slediti svojim sanjam. Takrat sem se vprašala, kje je moje življenje in zakaj pri svojih 40 letih nikoli nisem naredila ničesar, da bi svoje sanje uresničila. Želela sem postati pisateljica. Tisto noč sem se odločila," pravi Snežana Radojičić, profesorica srbskega jezika, lektorica in blogerka, ki je življenje v Beogradu zamenjala za kolo in jo mahnila na pot okoli sveta.

Ker si na takšno potovanje ni upala sama, je na različne načine iskala sopotnika. Našla ga je na kolesarskem forumu. S sopotnikom sta se zaljubila, še preden sta se dobro podala na pot. Vendar ljubezen ni trajala dolgo, saj sta se na poti razšla – od takrat kolesari sama. Naključni tujci jo spustijo v svoje življenje – nekateri ji ponudijo zatočišče, drugi hrano, tretji pomoč, in Snežana pravi, da je to zanjo neprecenljivo.

Poleg poguma takšna odločitev zahteva nekaj denarja. Ste imeli prihranke ali ste si potrebna sredstva zagotovili kako drugače?
Ne, nisem imela prihrankov. V Beogradu imam stanovanje, ki sem ga dala v najem. Na začetku poti je bila najemnina 150 evrov vse, kar sem imela. Žal pa tudi to ni trajalo dolgo, saj sta podnajemnika odpovedala pogodbo in sem na poti ostala brez edinega vira prihodkov. To se je zgodilo, ravno ko sem kolesarila po Rusiji. Takrat sem se znašla tako, da sem po ruskih ulicah prodajala kvas.

Hm, kvas? Ne sliši se ravno najobetavneje – vsaj glede plačila.
Res je. Prijavila sem se na oglas za ulično prodajalko. Delodajalec mi je priskrbel vse, kar sem potrebovala. Plačana sem bila na prodano količino, in ker res nisem zaslužila veliko, sem po nekaj dnevih vrgla puško v koruzo. Ravno ko sem razmišljala, kako bom pridobila sredstva, da bom lahko nadaljevala pot, se je zgodil čudež. Na spletni strani, kjer sem pisala blog, so se začeli oglašati ljudje, ki so hoteli, da nadaljujem pot. Stopili so skupaj in v nekaj dneh zbrali skoraj tisoč evrov, samo da bi nadaljevala. Dobri ljudje so me financirali še nekaj časa, potem pa sem dobila ponudbo za pisanje bloga na spletni strani, kjer so mi organizirali še zanimiv način služenja denarja, in sicer s prodajo kilometrov. Nekaj časa sem imela tudi dobrotnico, ki mi je vsak mesec nakazala sto evrov. Moja pot načeloma ni draga, saj se trudim, da zapravim največ deset dolarjev na dan.

Od kvasa na kilometre? Kako se prodajajo kilometri?
Pri meni se množično financiranje – tako imenovani crowdfunding – ni zgodilo samo po sebi. Vsi, ki želijo, da nadaljujem svojo pot, lahko kupijo kilometre. Cena enega kilometra je en evro. V praksi pa to pomeni dejansko to, da za tistega, ki plača kilometre, prevozim del poti. Kupec mi lahko tudi natančno pove, kje bi želel, da prevozim kilometre zanj. Na blogu imam objavljeno stran z imeni vseh, ki so kdaj vplačali kilometre ali mi kako drugače pomagali.

Kaj je bilo najnevarnejše, kar se vam je zgodilo na poti?
Ni bilo posebno nevarnih situacij, vsaj smrtno nevarnih ne. Zgodili so se mi trije neljubi pripetljaji, ki so me prestrašili, čeprav ni šlo za neke hude nevarnosti. V Grčiji so mi ukradli torbo, ki sem jo imela pred šotorom, medtem ko sva se z bivšim partnerjem prepuščala užitkom med rjuhami. Tudi drugi pripetljaj je povezan z Grčijo. Šotorila sem na osamljenem prostoru v nasadu oliv (takrat sem bila že sama), ko sem ob 2. uri zaslišala korake. Tretjič pa me je na Kitajskem jezen kmet želel pregnati s svojega posestva, saj je mislil, da sem mu s šotorom uničila pridelek.

Kaj se vas je najbolj dotaknilo oziroma katero najlepšo in katero najmanj prijetno stvar bi izpostavili?
Vsak dan doživim nekaj novega, spoznam nove ljudi. V splošnem se me vedno najbolj dotakne dobrota – kaj vse so ljudje pripravljeni narediti za nekoga, ki ga niti ne poznajo. To mi je najlepše, saj me dobra dejanja vedno napolnijo s spoznanjem, da je svet v resnici lep. Najmanj prijetna stvar pa spet izvira iz ljudi – grozni se mi zdijo komentarji, ki so jih nekateri sposobni napisati pod moj blog ali pod kakšno objavo na moji spletni strani. Polni so ksenofobije, zaprtosti in omejenosti ter sovraštva proti drugim narodom in državam, ki jih sploh nikoli niso obiskali. Jaz sem v dveh letih, ki sem jih preživela na poti, srečala 99 odstotkov dobrih ljudi – vedeti morate, da 95 odstotkov časa prespim zunaj v šotoru. Zato se mi zdi grozno, ko nekdo, ki je zaprt med svojimi štirimi stenami, napiše komentar, ki je poln sovraštva do ljudi, ki jih nikoli ni srečal.

Katera država vam je bila najbolj všeč?
Vsaka je lepa na svoj način. Povsod se trudim ostati čim dlje, da bi lahko čim bolj spoznala državo in ljudi. Zaenkrat moram priznati, da sem se zaljubila v Jugovzhodno Azijo – v srce so se mi zasidrali Laos, Kambodža, Tajska in Vietnam. Res pa je, da sem do zdaj v glavnem kolesarila po Evropi in Aziji, tako da sklepam, da se bo tudi to čez čas spremenilo.

V kateri državi je življenje najcenejše?
V Evropi v Ukrajini, v Aziji pa v Kambodži in Nepalu.

V kateri državi so bili najgostoljubnejši?
V Turčiji.

Kakšni so odzivi ljudi, ko jim poveste, zakaj kolesarite?
Nekateri so začudeni, in to zelo, vendar tega ne pokažejo. V Aziji so se navadili na to, da smo "beli ljudje" čudni, in se niti ne trudijo razumeti. Nekateri so navdušeni, a me pogosto vprašajo, ali me ni strah kolesariti sama.

Vas je kdaj prijelo, da bi vrgli puško v koruzo?
Imela sem kar nekaj kriz, vendar nikoli nisem razmišljala o tem, da bi se vrnila domov. Prva omembe vredna kriza je bila, ko me je zapustil partner. Takrat sem se morala odločiti, kako bom nadaljevala pot. Z drugo krizo sem se srečala, ko sem ostala brez denarja. Živim svoje sanje, zato moram razmišljati, kako ostati na poti in ne, kako se vrniti domov. Najlažje je vreči puško v koruzo. Sanje pa ustvarjajo ljudje, ki se ne predajo.

Kje na poti ste srečali najlepše moške?
Očarali so me Kazahi v južnem Kazahstanu. So visoki, markantni, pa tudi malo arogantni, ker se zavedajo svojega videza. So nekakšna mešanica Slovanov in Kozakov in verjetno še kakšnega vpliva. Pravi lepotci.

Kaj je vaš cilj?
Živeti srečno, svobodno življenje zunaj okvirov, ki nam jih določa sodobni sistem. In seveda pisanje o mojem življenju. Nomadski način življenja mi daje neštete možnosti za pisanje.