Čeprav sem se nad pristnimi slovenskimi vižami, ki sem jih morala poslušati kot hčerka zapriseženega ljubitelja narodno-zabavne glasbe, zmrdovala že v otroštvu, se mi odločitev publike, da na Evrosong pošljemo narodnjake, zdi še najboljša doslej. Če na izboru, ki že dolgo ni več izbor najboljše glasbe, ampak predvsem največjih cvetk, lahko zmagujejo zamaskirani metalci, ne vem, zakaj ne bi mogli v narodne noše oblečeni harmonikaši. Slovenski, da bolj slovenski ne bi mogli biti, pa če to pomeni kakovostni ali kmečki.
Edino, kar gre zameriti Ansamblu Roka Žlindre, je, da si v svoji radikalnosti ni upal iti do konca, ampak je obtičal nekje vmes in po vzoru Lojzeta Slaka in Big Foot Mame na Emo zvlekel še postane Kalamare. Ostareli rockerji v nasprotju z BFM (vsaj v Sloveniji) ne bodo nikoli navdušili mlajše generacije, zanemariti pa ne gre niti tega, da odkrivanje tople vode skoraj vedno naleti na hladen odziv. Ko so to storili raperji Run DMC in rockerji Aerosmith, je Walk This Way postal superhit, tako kot se je pri nas to, sicer z 20-letno zamudo, zgodilo Pomladi, medtem ko bo Narodnozabavni rock najverjetneje postal in ostal kvečjemu "tisti komad, ki je zmagal na Emi".
Ne vem ravno, ali bodo, kot pojejo žlindrovci, domače viže zbujale "zanos, domovinski čut, ljubezen in ponos", a korajža velja, zato bom v glavi raje ohranila samo refren "naj bo premik v glavi, naj bo kot pozitiven šok".
