Mali mojstri manipulacije

S svojimi ljubkimi očkami vas proseče gledajo, točijo krokodilje solze in vas sredi trgovine spravljajo v zadrego s svojo predstavo kričanja in cepetanja, ker mu nočete kupiti še ene čokoladice s police. Če ne želite, da bi družinski poglavar postal vaš najmlajši, mu morate že zgodaj jasno pokazati, da ste vi starš in imate zato glavno besedo.

Neodločni starši, nevzgojeni otroci
Kadar starša nista dosledna pri izvajanju vzgojnih ukrepov in sta preveč mehkega srca in otroku popuščata v vseh njegovih kapricah, ker ga pač "imata rada", ali pa se celo sama poslužujeta čustvenega izsiljevanja kot vzgojne metode, se otrok iz tega nauči, da so starši fleksibilni in da jih je možno čustveno izsiljevati z jokom, kričanjem in užaljenostjo vedno, kadar bi nekaj rad. "Otrok do drugega, tretjega leta svojega življenja že lahko spozna, da se svet okrog njega vrti po takih principih. Če torej starši vzgajajo z manipulacijo – se pravi tako, da za to, da dosežemo svoje, trkamo na otrokov občutek strahu, dolžnosti, slabe vesti –, potem se ne smete čuditi in zgražati, če vam otrok vrača z enakim," pravi Ivana Gradišnik iz Familylaba Slovenija. Otroku morate pokazati, da se v življenju z jokom in cepetanjem ne doseže veliko in da to ni pravi način za spopadanje s svetom. To mu boste najlažje dopovedali tako, da kljub solzam in kujanju ne popuščate in trdno vztrajate pri svoji odločitvi ter prezrete vse naslednje poskuse izsiljevanja.

Ostanite trdni
Najslabše, kar lahko naredite, je, da v želji, da bi čim prej umirili otroka in se rešili živce parajočega kričanja, otroku popustite ali pa se spustite v boj z njim. S tem otroku le pokažete, da sta kričanje in jok najhitrejši in najlažji način, da dobijo, kar želijo – pa naj bo to čokoladica, risanka ali zgolj pozornost staršev. Ker Janez zna, kar se Janezek nauči, se otrok popustljivih staršev ne bo naučil pravilnega reševanja težav in bo odraščal s prepričanjem, da je čustveno izsiljevanje pravi način, da dobi vse, česar si zaželi.

"Odločite se, kaj ste pripravljeni narediti, in to potem povejte tako, da prevzamete odgovornost za svojo odločitev nase," svetuje Gradišnikova. "Seveda ob tem ne pozabite, da ima otrok pravico biti razočaran, s povešenim nosom vred, in da takšna reakcija ni napad na vas osebno, temveč normalna faza v naravnem ciklu 'žalovanja za izgubo'. Ne očitajte mu, kako se vede, ne kritizirajte ga, ker si je nekaj pač želel, ampak mu dovolite, da v sebi frustracijo predela – če bo to smel, ne bo trajalo dolgo, da se spet uravnovesi," še poudarja. Pokažite, da nimate več šibkih točk in da se na vas ne da vplivati na tak način. Naučite otroka, da se je včasih treba sprijazniti s porazom, saj je to normalen del življenja. Razložite otroku, zakaj ste se odločili, da mu nečesa ne dovolite in ostanite mirni, tudi če otrok trmasto vztraja pri svojem in ga slišijo sosedje ali cela trgovina (nikar ne bodite zaradi tega v zadregi!). Presenečeni boste, kako hitro bo otrok odnehal, ko bo ugotovil, da stara dobra strategija na vas ne učinkuje več.