Nekdanja manekenka, zdaj pa uspešna ženska, direktorica modne agencije in mamica Maja Raspopovič nam je zaupala, kako je po porodu izgubila odvečne kilograme in zakaj je njena hči angelček.
Kako ste sprejeli novico, da ste noseči? Je bila nosečnost načrtovana?
Nosečnost je bila načrtovana, ampak naju je vseeno presenetila, saj sem zanosila takoj. Tako da so bili prvi občutki mešanica šoka in veselja.
Kako ste doživljali nosečnost?
Na začetku sem bila zelo zaspana, iz službe sem odhajala bolj zgodaj in popoldneve predremala. Zgodilo se je tudi, da sem se zvečer zbudila, se samo oprhala in se odpravila nazaj v posteljo. Po treh mesecih pa se je stanje obrnilo za sto odstotkov: imela sem nenormalno veliko energije, tako da sem delala do konca nosečnosti.
Kako pa ste skrbeli za zdravje?
Veliko sem telovadila, obiskovala sem pilates za nosečnice in veliko pešačila. Na prehrano pa nisem posebej pazila, jedla sem, ko sem bila lačna, in tisto, kar mi je prijalo. Moram pa reči, da zelo redilnih stvari tako ali tako ne jem, tako da me tudi med nosečnostjo ni premamil noben krof.
Kakšni so vaši spomini na porod?
Poroda se nisem bala, ker pa imam zelo nizek prag bolečine, sem se odločila roditi ob pomoči epiduralne analgezije, ki me je popolnoma sprostila. Tako je bil porod lahek.
Ste dojili?
Ja, sem, deset mesecev. Z dojenjem imam zelo pozitivne izkušnje. Zdi se mi, da je to za otroka zelo pomembno. Tudi zaradi občutka zavetja in varnosti. Saj ko se otrok rodi, pozna le materin trebuh in starši so takrat njegovi učitelji.
Ženske vam zavidajo vašo postavo, kako ste jo oblikovali po porodu? Ste bili na dieti?
Hčerko sem dojila deset mesecev, tako da je dojenje pri oblikovanju postave naredilo največ. Po treh mesecih po porodu pa sem imela enako težo kot pred nosečnostjo. Za postavo pa nisem naredila nič posebnega. Po dveh mesecih sem spet začela trenirati pilates, ki je moj način življenja. Glede prehranjevanja pa lahko povem, da že štiri leta jem hrano, ki jo zahteva moja krvna skupina. Zdaj imam še manj kilogramov kot pa pred nosečnostjo.
Kaj pa prvi meseci? Je bila punčka kaj težavna?
Ne, jaz rada rečem, da tako pridnega otroka ni. Isabela je angelček. Do devetega meseca sploh ni jokala, ponoči je pridno spala, tako da mi je bilo tudi zgodnje materinstvo v velik užitek. Najtežje mi je bilo mogoče sprejeti dejstvo, da sem bila veliko sama. Mož je uspešen moški, tako da sem najprej živela le za nekaj skupnih trenutkov in za konce tedna. Tudi zdaj izkoristimo vsak trenutek, ko smo skupaj, in uživamo.
Kako usklajujete materinstvo in kariero?
Vse se da, če se hoče. Ko sem v službi, dam od sebe največ. Vsi pa vedo, da moj delovnik poteka do četrte ure in da se pozneje ne oglašam na telefone. Drugače pa imam tudi dekle, ki mi pomaga pri hišnih opravilih. Ker pa živim v središču mesta, se domov odpravim peš, med tem pa se mi zbistrijo misli in tako sem doma samo mama.
Kaj vam je pri vzgoji pomembno?
Vsak človek je svoja osebnost, zato se mi zdi pomembno, da otroku pustiš svobodo, hkrati pa mu postaviš meje. Otroci so egoisti, zato meje morajo obstajati. Zelo pa pazim, da ne rečem prevečkrat ne.
Kdo čuva otroka: babica, varuška ali ste se odločili za vrtec?
Varuška, saj otrok do tretjega leta ne potrebuje socializacije na ta način, da bi obiskoval vrtec. Dokler je še v plenicah in dokler ne hodi, se mi zdi prav, da ima človeka, ki se posveti samo njemu. Po drugi strani pa se v prvih treh letih gradi otrokov imunski sistem, majhni otroci so veliko bolni in posledično bi bila tudi jaz potem veliko doma.
Kaj pravite o misli, da bi družino vodili kot podjetje?
Hmm – podjetje se mi zdi preveč groba beseda in ga ne bi enačila z družino. Pomembno se mi zdi, da ima vsak svoje življenje, hkrati pa, da imamo skupnega. Skupni projekti in skupen čas so pomembni, predvsem pa tudi čas, ki ga imava s partnerjem rezerviranega samo zase. Takrat na Isabelo pazi moja mami. Zdi se mi, da bi brez vsega tega živeli kot roboti.
Že razmišljate o drugem otoku? Si ga želite?
Ja, seveda. Sva rekla, da ko bo Isabela stara dve leti, bova začela delati na drugem.
Nosečnost je bila načrtovana, ampak naju je vseeno presenetila, saj sem zanosila takoj. Tako da so bili prvi občutki mešanica šoka in veselja.
Kako ste doživljali nosečnost?
Na začetku sem bila zelo zaspana, iz službe sem odhajala bolj zgodaj in popoldneve predremala. Zgodilo se je tudi, da sem se zvečer zbudila, se samo oprhala in se odpravila nazaj v posteljo. Po treh mesecih pa se je stanje obrnilo za sto odstotkov: imela sem nenormalno veliko energije, tako da sem delala do konca nosečnosti.
|
|
|
"Pilates je moj način življenja." © iStockPhoto |
Veliko sem telovadila, obiskovala sem pilates za nosečnice in veliko pešačila. Na prehrano pa nisem posebej pazila, jedla sem, ko sem bila lačna, in tisto, kar mi je prijalo. Moram pa reči, da zelo redilnih stvari tako ali tako ne jem, tako da me tudi med nosečnostjo ni premamil noben krof.
Kakšni so vaši spomini na porod?
Poroda se nisem bala, ker pa imam zelo nizek prag bolečine, sem se odločila roditi ob pomoči epiduralne analgezije, ki me je popolnoma sprostila. Tako je bil porod lahek.
Ste dojili?
Ja, sem, deset mesecev. Z dojenjem imam zelo pozitivne izkušnje. Zdi se mi, da je to za otroka zelo pomembno. Tudi zaradi občutka zavetja in varnosti. Saj ko se otrok rodi, pozna le materin trebuh in starši so takrat njegovi učitelji.
Ženske vam zavidajo vašo postavo, kako ste jo oblikovali po porodu? Ste bili na dieti?
Hčerko sem dojila deset mesecev, tako da je dojenje pri oblikovanju postave naredilo največ. Po treh mesecih po porodu pa sem imela enako težo kot pred nosečnostjo. Za postavo pa nisem naredila nič posebnega. Po dveh mesecih sem spet začela trenirati pilates, ki je moj način življenja. Glede prehranjevanja pa lahko povem, da že štiri leta jem hrano, ki jo zahteva moja krvna skupina. Zdaj imam še manj kilogramov kot pa pred nosečnostjo.
|
|
|
"Isabela je pravi angelček." © iStockPhoto
|
Ne, jaz rada rečem, da tako pridnega otroka ni. Isabela je angelček. Do devetega meseca sploh ni jokala, ponoči je pridno spala, tako da mi je bilo tudi zgodnje materinstvo v velik užitek. Najtežje mi je bilo mogoče sprejeti dejstvo, da sem bila veliko sama. Mož je uspešen moški, tako da sem najprej živela le za nekaj skupnih trenutkov in za konce tedna. Tudi zdaj izkoristimo vsak trenutek, ko smo skupaj, in uživamo.
Kako usklajujete materinstvo in kariero?
Vse se da, če se hoče. Ko sem v službi, dam od sebe največ. Vsi pa vedo, da moj delovnik poteka do četrte ure in da se pozneje ne oglašam na telefone. Drugače pa imam tudi dekle, ki mi pomaga pri hišnih opravilih. Ker pa živim v središču mesta, se domov odpravim peš, med tem pa se mi zbistrijo misli in tako sem doma samo mama.
Kaj vam je pri vzgoji pomembno?
Vsak človek je svoja osebnost, zato se mi zdi pomembno, da otroku pustiš svobodo, hkrati pa mu postaviš meje. Otroci so egoisti, zato meje morajo obstajati. Zelo pa pazim, da ne rečem prevečkrat ne.
Kdo čuva otroka: babica, varuška ali ste se odločili za vrtec?
Varuška, saj otrok do tretjega leta ne potrebuje socializacije na ta način, da bi obiskoval vrtec. Dokler je še v plenicah in dokler ne hodi, se mi zdi prav, da ima človeka, ki se posveti samo njemu. Po drugi strani pa se v prvih treh letih gradi otrokov imunski sistem, majhni otroci so veliko bolni in posledično bi bila tudi jaz potem veliko doma.
Preberite še:
|
Hmm – podjetje se mi zdi preveč groba beseda in ga ne bi enačila z družino. Pomembno se mi zdi, da ima vsak svoje življenje, hkrati pa, da imamo skupnega. Skupni projekti in skupen čas so pomembni, predvsem pa tudi čas, ki ga imava s partnerjem rezerviranega samo zase. Takrat na Isabelo pazi moja mami. Zdi se mi, da bi brez vsega tega živeli kot roboti.
Že razmišljate o drugem otoku? Si ga želite?
Ja, seveda. Sva rekla, da ko bo Isabela stara dve leti, bova začela delati na drugem.
