Kako je delati skupaj? Zdaj nista zgolj mati in hči, sta tudi sodelavki ...
Miša: Nisva sodelavki, saj Ulino delo ni v nikakršni povezavi z mojim. Jaz sem tu v položaju urednice projektov, ki mi jih dodelijo. Pri projektu Ema je bila Ula prva zraven, šele potem me je direktor televizije imenoval za vodjo projekta, saj smo se tako pozno odločili za izpeljavo. Medve torej nisva v nikakršnem poslovnem sodelovanju.
Ula, kako se počutite na RTV in ob namigovanjih, da ste tukaj zaradi mame?
Na RTV se počutim odlično, saj tega, kar namigujejo zunaj, na RTV ne čutim. To čutim samo zunaj. Tam pa izklopim komentarje v glavi (smeh). Vsak človek poskuša delati najbolje tisto, kar zna, in čaka na trenutek, ko bo lahko tudi drugim pokazal, kaj zmore. Tudi jaz čakam na ta trenutek. Takrat bom pripravljena na vse kritike, da bi pa že zdaj brala tiste, ki so tam zgolj zaradi novičarske vrednosti, se mi zdi brezveze.
Se boste lahko z Emo in NPU dokazali?
Mislim, da sem se do zdaj že kaj dokazala, imam že kakšno izkušnjo, ki govori o tem, da zmorem in znam. Če pogledamo samo vodenje Miss Slovenije v živo, mislim, da je bila že to velika preizkušnja; tudi Slikovitih 55 sva izpeljali kot mati in hči.
Ste kdaj razmišljali, da bi delali na kateri drugi televiziji, saj se ves čas pojavljajo očitki, da vam uspeva zaradi mame?
Na komercialni televiziji sem že delala, na TV3 – oni so bili prvi, ki so me vzeli. Vodila sem resničnostno oddajo Survivor.
Kaj pa recimo Pop TV?
Dobrih projektov se ne braniva. Dobro, mama je itak zaobljubljena RTV, jaz pa mislim, da karkoli ti življenje prinese, in če je to nekaj, kar te zanima in ti omogoča dobro izkušnjo, ne glede na to, od kod prihaja, izkoristiš, kar ti je ponujeno. Če bi dobila dobro ponudbo komercialne televizije, bi o njej definitivno razmislila.
Je naneslo, da ste sledili maminim stopinjam, ali ste bili tako vzgojeni?
Mislim, da je vse skupaj zmešano v dobro zmes vsega. Njene izkušnje črpam že od nekdaj, ker je pač moja mama in otroci zelo dobro vemo, kaj starši delajo, kakšne izkušnje nosijo domov. Že od nekdaj spremljava karieri druga druge, tako da je mama moj največji kritik in obratno. Od nekdaj si svetujeva, kako in kaj. Da bi imela pa željo iti po njeni poti ... ne vem ... se mi zdi, da me ti projekti srečujejo spontano.
Miša: Veš, kaj, najbolje kar kri zamenjati (smeh). Kar na transfuzijo!
Ula: (smeh) No, v bistvu je igra prva, ki me žene, in tako vsaj nimava istih izhodišč.
Ste imeli kdaj v življenju občutek, da bi se morali oddaljiti od kariere svoje mame?
Zdi se mi, da sem bila od kariere svoje mame ves čas distancirana. Do nedavnega (smeh). Prek vodenja dogodkov, ki so bili sprva obarvani bolj modno, sem se kalila v zelo različnih voditeljskih vlogah in videla, kaj pomeni biti zabavljač. Zdaj, ko imam možnost z novo vsebino in lahko delam, to, kar si želim, pa se mi zdi super izkušnja in super priložnost, da se dokažem v novi vlogi.
Miša, ali hčerki dajete napotke o delu na televiziji, jo kako usmerjate?
Ja, vedno, ampak včasih kar presliši (smeh). Pogovarjava se, a ne analizirava. Kakšne stvari ji povem, a le če me vpraša.
Ula, jo vprašate?
Vedno jo vprašam, kako je bilo in kaj si misli.
Kaj vam pove?
Vse dobro in vse slabo (smeh). Ne prva ne druga se pri tem ne šparava.
Miša: Človek na odru ima karizmo in prezenco sam v sebi. Če je nima, se mu je ne da prilepiti; tega se ne da ustvariti na novo. Gre samo za neke stvari, kje se da izboljšati nastop, pri čem je treba biti previdnejši. Da bi pa človek spreminjal osebnost ... Potem si mu vzel bistvo.
Ste si kdaj mislili, da bo Ula delala na televiziji?
Ne, prav presenečena sem. Tudi igralstvo je bilo zame pravzaprav odkritje, da jo to sploh zanima. Tega nisem vedela, vedela sem, da je že kot otrok interpretirala stvari, da je bolj samosvoja duša, ne konfekcijska. Da jo bo pognalo v te vode, pa nisem vedela – očitno so se očetovi in mamini geni res dobro pomešali v žlahtno zmes.
Pred kratkim smo Ulo lahko videli v zelo razgaljeni podobi, v filmu o Tomažu Kajzerju. Kako vam je gledati golo hčerko na televiziji?
Ula: Groooozno. Ugasneva luč.
Miša: Taki prizori me ne zmotijo, če je le v kontekstu zgodbe, režije. Če je to estetsko narejeno, me ne zmoti in ne prikliče nobenih usedlin starodavnega slovenskega predsodka. Glede tega sem zelo svobodna. Se mi zdi huje, če nekdo zakolne na nepravem mestu, kot pa če znotraj igre golota funkcionira tako, kot si je režiser zamislil.
Vam je Ula všeč kot igralka?
Kar sem videla do zdaj, zelo. Zdi se mi, da ni zaigrano prisiljeno, temveč zelo naravno. Igra pa mora biti naravna, ti moraš verjeti. Če pa je to prisiljena igra, da čutiš, kako zelo se igra, to me pa lahko zelo zmoti. A lahko ji povem le, kako jaz stvari dojamem kot gledalka, ali me prepriča ali ne, ne morem pa govoriti o nekih igralskih trikih.
Ula velikokrat pride k vam v pisarno, veliko se videvata; bi lahko rekli, da si zaupata vse, da sta najboljši prijateljici?
Še največ doma. Ob nedeljskih popoldnevih, ko se vrneva s kosila pri moji sestri. Vikendi so zelo najini. Zdi se mi, da je dobro, da se enkrat na teden stakneva.
Kako pogosto se pokličeta?
Ula: Čisto odvisno. Lahko imava zelo intenzivno komunikacijo, potem se pa lahko nekaj dni sploh ne slišiva in ne vidiva. Ampak potem imava lahko spet ploho besed.
Imate občutek, da lahko mami poveste vse?
Ja. Nimam zadržkov, vedno manj.
Miša: Jaz vedno rečem – saj o tem sva se tudi pomenili – da človek mora imeti skrivnosti. Ker mama in hči je vseeno odnos starš – otrok. Lahko prijateljujeva, zelo veliko si zaupava, tudi intimne stvari, če pa kdo kaj ohrani zase, naj to ne bo nekaj strašno zamolčanega. Morda se to pove čez mesec ali dva.
Ste tudi vi imeli takšen odnos s svojo mamo?
Absolutno. Moja mama je bila človek, ki ga pogrešam dandanes. Bila je ekstremno odprt človek, ne vem, ali je vedela za tabuje. Celo v tistem času ne in tudi v lastni družini je bila nekaj posebnega. Bilo je veliko otrok, najprej 12, potem 10. Zdi se mi, da jo je zaznamovala ta drugačnost; bila je boemski človek, rada je imela poezijo, knjige, glasbo, ples. Bila je ustvarjalna in ta njen značaj sem zelo povzela, Ula pa tudi. Spominja me na mamo. Ko sem videla nove fotografije za Emo, sem včasih v njej zagledala njo.
Kaj vas je naučila mama, kar ste prenesli na Ulo?
Predvsem komunikacije, odprtosti, da se lahko usedeš, zjokaš, poveš, udariš po mizi ...
Ula: Objeti! Na glas se režat'.
Miša: Ja, na glas se režat'. Moj oče je bil bolj zadržan, bila sta zelo nenavaden par, a pri nas so bila vrata vedno odprta za ljudi. To je nekaj, kar mi je dala. Način komunikacije in to, da ni sramu in strahu. To je po mojem mnenju največ, kar ti človek lahko da, da te ni sram, da se vedeš, kakor se vedeš, da te ni strah povedati. To se mi zdi ena velika vrednota. Oče je bil pa bolj špartanski. Hvala bogu, ker če bi imela dve mami, bi bilo življenje eno samo veselje, oče je pa postavljal neke meje. Bilo je spoštovanje in red, ki se ga je bilo treba držati.
Ula, kaj bi vi od mame radi prenesli na svoje otroke?
Ojoj (smeh).
Še nismo tako daleč?
Ne vem, ali smo že tako daleč (smeh). Seveda si želim imeti otroke, če se bo zgodil ta trenutek, ta moški ... potem ja! A ne morem že zdaj reči, kdaj, in da mi biološka ura tiktaka. Bo, ko bo, če bo. Ko odraščaš v takšni smešni družini, ki je totalno atipična, a v bistvu zelo tradicionalno neguje odnos starši – otroci, vidiš, kaj ti pomeni hoditi z babico na Golovec nabirat šmarnice, z dedijem se guncati na kolenu ... To so trenutki, ki so meni za vedno ostali v spominu, in mislim, da je krasno imeti družino. Z mami se včasih pogovarjava, da ji včasih malo zamerim, ker nimam še kakšnega brata ali sestre (smeh). In tudi mami pravi, da bi imela še kakšnega, ki bi bil bolj priden (smeh). Občutim to sestrsko ljubezen, ko gledam mami in teto ... Človek ju ne bi nikdar dal v isti koš, potem pa vidiš, koliko sta se sposobni imeti radi, ne glede na to, da sta iz čisto drugih svetov in imata potem čisto iste fore (smeh). Jaz ne bom nikoli imela neke ženske tako rada, kot ima moja mami rada svojo sestro.
Miša: Malo pozno si se oglasila (smeh).
Vam je kaj žal, da Ula nima bratov in sester?
Ja, ja, jaz bi imela še otrok.
Ula: Ona bi jih imela ogromno. Še danes, ko srečava psičke ali dojenčke, hodiva do doma celo večnost. Vsi so tako luštni in vsakega je treba pozdraviti.
Miša: Imela bi več otrok, tudi Silvan (Furlan, Ulin oče, op. a.) je rekel, da bi jih imel več. A žal je življenje tako šlo. Kasneje sem o tem tudi razmišljala, a če ena družina ni povsem uspela, sem si rekla, da si nove ne bi ustvarjala na pol ... Že z nekimi polomljenimi začetki. Sicer sem vedno govorila, da bom imela nekje tri otroke, imam pa eno za tri (smeh).
Glede na to, da sta si tako blizu, vaju najverjetneje kdaj zaboli, ko prebereta kakšne komentarje druga o drugi?
Miša: O, ja. Mene ja.
Ula: Ja, ampak se učiva.
Miša: Jaz ne razmišljam o tem, ali bo to zdaj Ulo zabolelo. Bolj si mislim, koliko je v ljudeh privoščljivosti. Koliko morajo biti nesrečni, da se tako trudijo nekoga prizadeti. Morda živijo v prepričanju, da ljudje, ki smo izpostavljeni javnosti, bolje živimo. Ne, ne. Ta "bolje" poiščeš v sebi. Zato se včasih vprašam: "Kdaj je nazadnje tega človeka kdo objel?" Ker navzven pošilja toliko srda in si tako strašno prizadeva, da bi bil nekdo zaradi njegovih besed nesrečen. Ja, hudiča! Kaj te žene, da imaš v sebi toliko zlobe, grenkobe? Ampak vidim, da tako pač je.
Se da to z leti naučiti ignorirati?
Miša: Lahko, ampak ne s srcem, z razumom. Srce je še vedno občutljivo. To, da je koža postala podplat, je slaba obramba. Bolj izgovor. Lahko si pomagaš z razumom, srce bo enako zatrepetalo.
Kaj je največja neumnost, ki sta jo kdaj prebrali o sebi in druga o drugi?
Miša: Jaz sem prebrala tudi kaj lepega. Z novinarji smo stkali tudi neka prijateljstva, imeli smo tudi prijazne pogovore. S tem sem imela možnost spoznati fajn ljudi. To, kar pišejo rumeni mediji, pa si je med sabo zelo podobno.
Sta dve močni ženski, ki sta bolj obkroženi z ženskami, moških ni kaj dosti ...
Miša: Ja, malo so izginili iz najinega življenja. No, Ula jih verjetno še ima.
Ula: (smeh)
Miša: Je pa res; moja sestra je vdova, tudi Ulin nečak je brez očeta, Uli je oče umrl, dedkov ni, babic tudi ni ...
Ula: Pogrešava jih, vedno večkrat se pogovarjava in si velikokrat rečeva, kako bi zdaj sedeli s Silvanom. Pogovor bi najbrž tekel čisto drugače, če bi bil zraven še moj oče. Sprašujem se, kaj bi jedli, kaj bi pili, kateri film bi si pogledali ... Verjetno bi bili odnosi in debate čisto drugačni. Pogrešava to, da se nama je ta trenutek izmuznil. Pogrešava vse, ki jih ni več, in tudi pogovore z njimi, ampak jaz mislim, da so z nama.
Miša: Ja, jaz jih včasih kar vprašam kaj. Vedno pogledam gor – prepričana sem, da so v nebesih (smeh) – in vprašam: "Kako bi zdaj ti to?"
Imata zdaj kakšne izbrance, ki jih skrivata?
Miša: Kaj češ skriti tu v Sloveniji? (smeh) Ljudje smo se malo bolj umaknili v svoje domove in intimo.
Ula: Ja, seveda imava izbrance, mami bi Jacka Nicholsona takoj, če bi prišel (smeh). Snubcev je veliko (smeh).
Miša: Le prepoznati jih je treba.
Miša, imate merila, kakšnega bi morala imeti Ula?
Ula: Seveda, da ima (smeh).
Miša: No, da slišim.
Ula: Definitivno ne takšnega, kakršnega si potem najdem (smeh). Vedno so neki razigrani in v meni izzivajo še več otroškega duha. Mislim, da si obe zame želiva, da bi vzpostavila odnos, v katerem bi bila mirna in srečna. Jaz pa se običajno znajdem v odnosih, ki so zabavni in vihravi. Zato me mami včasih vpraša, kdaj bo že prišel kakšen malo bolj "zrihtan".
Je tako, Miša?
Jaz ji nikoli ne bi odsvetovala, ji pa lahko povem svoje mnenje. Saj je tudi Ula meni kdaj rekla: "Prav všeč mi ni tale tvoj." In je tudi nisem prepričevala, da je fajn. En je bil res tak ... Čisto me je zakurilo, bi šla z njim živet tudi v Kanado, če bi bilo treba (smeh).
Ula: Zelo mi je šel na živce (smeh). No, to je malo nepravična opazka, saj sem bila premajhna, da bi ga znala oceniti. Ampak sem bila dovolj stara, da sem lahko suvereno izrazila svoje mnenje in sem še kdaj kakšnega vprašala, ali misli ostati na večerji, ker je bilo že za kosilo dovolj.
Miša: Ja, imeli smo kosilo in je kar rekla: "Upam, da ga na večerji ne bo." (smeh)
Ste upoštevali hčerkine želje?
Meni je bil pomembnejši otrok. Zdi se mi tudi dobro, da je tako izražala svoje mnenje – kdo ve, morda me je pa celo zavarovala pred kakšno hitro odločitvijo. Jaz sem ognjevit človek, romantik, sem strastna in se vnamem. Zato je dobro, da imaš eno "bremzico" v obliki odraščajočega otroka.
Ula, ali zdaj na isti način izražate svoje mnenje?
Ja, vedno ji povem. Saj mi pokaže tudi kakšnega, ki je lušten, pa ji povem, da ni (smeh).
Miša: Rečem ji, da se mi tale zdi zelo simpatičen, pa mi odvrne: "Ja, prav tečen je videti." (smeh) Potem jo vprašam, zakaj, začnem malo razmišljati ... Potem govorim z njim po telefonu in lovim to tečnost, hmm, mogoče je pa res malo siten (smeh). Saj veste, takrat, ko nas malo odnese, ne vidimo resnice, realnosti.
Ula: Nosiš rožnata očala. Ampak takrat, ko v sočloveku čutiš, da je takrat res srečen, veš, da je to to.
Miša: Saj tega mojega partnerja je Ula takoj sprejela. Sama sta šla na kavo.
Zdajšnjega?
Ja, to je ta zgodba, ko sta se dobila na kavi. Morda sva postala že kot brat in sestra.
Ula, vam ta ne gre na živce?
Ne, saj sem zelo hitro nehala s tem, da so mi šli na živce. Verjetno je to izhajalo iz tega, da sem bila še majhna in nisem razumela, kako moja mami zdaj ne pripada več mojemu očetu. Tudi oči je bil zelo previden pri tem, da bi mi pokazal, da se je zaljubil ... Zato me je včasih skrbelo, ali ima koga. Meni je bilo to, da imaš nekoga rad, bližje kot to, da si sam. Me je bolj prizadelo to, da je vztrajal v svoji samoti, čeprav verjetno ni. Upam, da se je s kom držal za roke. Zato mi je bilo lepše za mami, da se vsaj odpira in poskuša ponovno ljubiti. Kot deklico me je skrbelo, ali ima prijatelje, ali ima nekoga, ki ga crklja.
Miša, s čim vas je Ula v otroštvu najlepše presenetila?
Ula: Jaz vem (smeh). Ko neko nedeljo zjutraj nisem prižgala risank karseda na glas, ampak sem pomila celo kuhinjo (smeh).
Miša: Ja, to je bil šok.
Ula: Ob nedeljah je vedno govorila, naj kaj delam, da ni treba razgrajati z radiem in glasbo. Mami je pa takrat imela veliko priprav z vodenjem Križ Kraža. Saj sem ji pomagala z lepljenjem listkov, s katerimi si je pomagala pri vodenju.
Miša: Ja, take stvari sva počeli skupaj. Tudi če sem brala, je Ula brala kaj zase. Ona je bila kot majhen otrok strašno ustvarjalna. Pisala je pesmice, risala našo družino ... Tudi dve knjigici je napisala in ju zvezala z vrvico, naredila je naslovnico ... Potem pa je prišla puberteta in smo šli v čisto drugo smer (smeh).
S čim vas je najbolj ujezila?
S prikrivanjem stvari, čeprav je to najbrž v vsakemu najstniku. Hotela sem, da bi preprosto poklicala in povedala, kje je in ali je vse v redu. Skratka ta molk (smeh).
Ula: Ampak to imam v genih, tako se pišem! (smeh)
Ula, kako bi bilo, če bi se pisali Molk? Bi bilo kaj drugače?
Pravzaprav se tako pišem, oba priimka sta me prej ali slej ulovila. V osnovno šolo sem šla z enim, ker je bilo takrat vsem jasno, kdo je M. M. Potem pa je šla M. M. na en roditeljski sestanek in jih je slišala, da naj se, zato ker je Miša Molk, tudi njen otrok manj intenzivno obnaša. Takrat smo se potem odločili, da bo bolje, če bi oči hodil v šolo, ker je mirnejši in se mu ni dalo spuščati v konflikte; on se je o mojih ocenah in napredku pogovarjal čisto drugače, kot če je bil sogovornik obremenjen s tem, kdo je prišel na roditeljski sestanek. Takrat smo se pač odločili, da bom Furlan. Zdaj sem pa oboje.
Ste po lastni želji v javnosti znani kot Ula Furlan?
Na papirjih in dokumentih sem oboje. Ko me podpisujejo v odjavne špice in nadaljevanke, sem pa običajno samo Furlan. Ne vem, zakaj me podpisujejo tako, tako pač je.
Miša: Saj sem tudi jaz Marija Miša Molk. Pa kdo ve?
Ula: Ne (smeh).
Kako preživljata čas kot mama in hči?
Ula: Vse možno, od tega, da greva skupaj v gledališče, na koncerte, pa tudi na kakšno prireditev od RTV (smeh). Hodiva na bolšji trg, Rožnik, kuhava pri mami ... Še največ kakovostnega skupnega časa preživiva pri mami doma. Največ si poveva, ko mama seklja zelenjavo za juho, Ula pa pripravlja zrezke (smeh).
Miša: Ja, Ula to pripravi bolje kot jaz in si to dela porazdeliva.
S kakšnimi jedmi se razvajata?
Ula: Mama je odlična v testeninah in rižotah, prav tako pa obožujeva solate z ogromno sestavinami. Obe sva tudi oboževalki hrane na žlico in pirekrompirja.
Miša: Zelo radi imava hrano naših dedkov in babic, radi imava sarmo, polnjene paprike, jaz pa imam tudi zelo rada ribe – Ula se počasi navaja.
Ula, za vas se zdi, da lahko pojeste vse. Ste sploh kdaj imeli težave s težo ali se lahko zahvalite genom?
Oba starša sta bila suhca. Mami je bila pri 18 letih takšna, kot sem jaz zdaj. Silvan pa mi je očitno dal tak gen, ki se odraža tudi na mojih suhih prstih na rokah in nogah.
Niste nikoli imeli težav s težo?
Sem imela, vendar v obratni smeri kot večina deklet (smeh). Kot najstnica sem hotela imeti joškice in ritko in sem čakala na ta paket (smeh). Nisem bila obremenjena s tem, da moram shujšati, bolj sem se pogovarjala z mami, kako naj se zdravo zredim.
Miša: Jaz sem bila ravno takšna, le da sem se razvila bolj športno. Najprej sem tekla, igrala sem rokomet, plavala in igrala košarko. Vedno sem bila v športu. Zdaj pa telovadim doma, ker to potrebujem; to me kar pokliče, telo mi samo reče.
Pa vi, Ula, se ukvarjate s športom?
Mami ga ima rada, jaz pa sem v njem vedno videla neko nalogo, da je to morati.
Vajin slog je precej drugačen, Miša, vi ste vselej elegantni, Ula pa odlično združuje večerne obleke s supergami. Si kljub temu dajeta stilske nasvete?
Miša: Jaz Ulo večkrat vprašam za nasvet, kot pa da ji ga dajem, saj mislim, da ima zelo izpiljen stil. Redko "kiksne". A ker sem jaz človek čevljev, ona pa je raje v supergah ...
Ula: Mhm, obožuje vse, kar se da na noge, razen kavbojk! Jaz sem pa "kavboj'c" (smeh). Največja razlika med nama je v tem. In v supergah.
Miša: Saj ji prenesem, a jih ne nosim; redkokdaj. Superge nosim izključno za šport, po mojem mnenju so za na stadion. Kavbojk pa tudi za regrat nabirat ne bi imela. Ampak to je čisto moje mnenje, ker mislim, da to meni pač ne pristaja.
Ali gresta kdaj skupaj po nakupih?
Miša: Redko.
Ula: Včasih sva radi šli v Trst, ker je prijazen in dela tudi takrat, ko je Ljubljana zaprta.
Miša: Nisva midve za nakupovanje. To je naporno. Morda me kaj pokliče iz izložbe, zelo veliko pa sem včasih nakupovala v tujini.
Miša, kaj je vaš najljubši modni dodatek?
Čevlji! Najraje imam čevlje, dober nakit in en kos – obleko. Te trodelne stvari meni niso všeč, ker ti vse ven leze. Obleka, pa naj bo večerna, do kolen, da je le en kos. Plus čevlji, to je meni najljubše.
Od Ule si torej ne bi izposodili superg in kavbojk, kaj pa kaj drugega?
Cel stil. Ampak sva tako različni, da ne gre. Sem drugačen človek, jaz sem razgibana pokrajina (smeh). Včasih tudi kaj poskusiva in moje stvari iz preteklosti Uli neverjetno pristajajo.
Ula, potem mami kdaj "ukradete" kakšen modni kos?
Ja, z veseljem.
Miša: Kar dam ji, saj na njej zelo dobro funkcionirajo.
Ula: Velikokrat bi se nakičila v njen nakit, pa ne morem, ker mi ne pristaja.
Miša: Ja, nakit ji pa ne pristaja.
Miša, kako bi opisali Ulo komu, ki je ne pozna?
Energična, zelo dinamična, ljubeča, samosvoja, radovedna.
Pa vi, Ula, kako bi opisali Mišo?
Skoraj enako (smeh).
