Diplomirana medicinska sestra Darinka Klemenc vodi polikliniko in je predsednica Društva medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana.
Status in ugled medicinskih sester se sicer počasi, a vendarle izboljšujeta, čeprav je ovir tudi v našem prostoru preveč; nenazadnje smo medicinske sestre najštevilčnejša poklicna skupina in 24 ur na dan s pacientom. Stereotipno gledanje na "cenjenost" medicinskih sester v družbi izhaja iz zgodovinskih dejstev, da so to delo včasih opravljale usmiljenke, ženske iz nižjih družbenih slojev in je bilo slabo plačano. Dvigovanje števila izobraženih medicinskih sester, pridobivanje specializiranih znanj tako v domačih kot tujih izobraževalnih institucijah, tudi fakultetah (razvoj domače so dolgo dušili močni lobiji v zdravstvu), in pridobivanje akademskih naslovov dajejo slutiti, da poklic počasi postaja cenjen in posebej ga cenijo tisti, zaradi katerih smo tu – pacienti.
Kako vam uspe delo z najtežjimi bolniki?
Že osnovni izobraževalni programi za medicinske sestre vsebujejo tudi pridobivanje znanj s področij, ki jih omenjate; a vsi smo samo ljudje. Težave pacientov, zlasti hudo bolnih in umirajočih, te spremljajo tudi v domače okolje. Na posebej težkih delovnih mestih redno primanjkuje največ kadra, kar je razumljivo. Gre tudi za težke etične dileme, telesno in psihično izčrpanost, predvsem zaradi občutka slabe vesti: ali sem/smo res naredil/i vse za hudo bolnega, umirajočega?
Se poslužujete kakšnih posebnih tehnik sproščanja, česarkoli, kar vam pomaga?
Ena od možnosti pomoči zaposlenim so stalna izobraževanja, podpora različnih strokovnjakov (na primer psihologov). Skozi leta razvijamo pri Društvu medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Ljubljana, ki mu z zagnano ekipo predsedujem že dobrih deset let, tudi programe, ki pripomorejo k večji kakovosti dela in življenja medicinskih sester in babic v ljubljanski regiji: delavnice na primer etike, komunikacije, samopomoči, vadbo joge, poslušanje planetarnega gonga, pohodništvo, izletništvo, pevski zbor, likovno dejavnost in drugo. To ljudje poleg izobraževanja najbolj potrebujejo. Podobne programe imajo vsa regijska društva, ki jih je v Sloveniji enajst.
Se kdaj osebno navežete na kakšnega bolnika?
Primeri iz prakse dokazujejo, da je to mogoče, da se razvijejo različne oblike medosebnih in medčloveških odnosov; lahko gre za dolgotrajna druženja z enim človekom, kjer je možna vsa paleta medosebnih odnosov, tudi empatije, navezanosti na nekoga in čustev od potrtosti, žalosti, veselja, strahu do hudih čustvenih stisk, ko umre nekdo, ki smo se mu dolgo profesionalno posvečali. Priča smo bili že tudi vzpostavitvi prijateljskih, tudi poznejših partnerskih razmerij; sama teh izkušenj nimam, ne gre pa trditi, da vse ljudi popolnoma enako sprejemaš; že ob prvem stiku z nekom lažje, z drugim težje komuniciraš, vzpostaviš z njim zaupni, v prvi vrsti profesionalni odnos.
Kaj storite s problematičnimi, težkimi značaji? Se kdaj razjezite nanje ali poskušate ohraniti mirno kri?
Vsakdo je edinstven v svoji pojavnosti, bolezni, potrebah in izražanjih le-teh; ni modela, kako obravnavati težje primere, so priporočila, smernice, izobraževanje, izkušnje, protokoli – kakor kje. Čim več je znanj, izkušenj, veščin, bolje gre. Tudi za ta področja medicinske sestre posebej izobražujemo, zlasti o komunikaciji, preprečevanju in reševanju konfliktov in podobno. V zadnjih desetih letih so šla naša prizadevanja tudi v smeri prijaznejšega, nenasilnega delovnega okolja, preprečevanja, zaznavanja, reševanja konfliktnih situacij tako v odnosu do pacienta kot sodelavca v timu. Medicinske sestre imamo na tem področju lastne raziskave, med drugim tudi delovno skupino za nenasilje v zdravstveni negi pri stanovski zbornici – zvezi društev; ta je nastala prav na pobudo ljubljanskega društva in ima vedno več dela. Odpiranje teh tako imenovanih tabu tem, zlasti področja nasilja in spolnega nadlegovanja na delovnih mestih, je bilo poglavje zase. Danes se o tem mirno pogovarjamo in zadeve se na tem področju izboljšujejo, nekaj je prispevala tudi delovnopravna zakonodaja.
Predsedovali boste prvemu svetovnemu kongresu medicinskih sester v Sloveniji. Vam ob tem sploh ostane kaj časa, ki ga namenite le sebi?
Da, poleg službenih obveznosti me trenutno dodobra zaposluje predsedovanje prvemu svetovnemu kongresu medicinskih sester v Sloveniji, ki bo letos junija v Ljubljani, na temo zdravstvena nega ljudi s stomo, rano, inkontinenco. Ob dobri ekipi sodelavcev in profesionalcev iz Cankarjevega doma verjamemo, da bo kongres uspel. Pravijo, da mi/nam še vedno s precej energije uspeva tudi živahno društveno delovanje, kjer želimo članstvu ponuditi kar največ, tudi na področju skrbi za izboljševanje kakovosti življenja nasploh. A vendarle, odklop je tisti, ki šteje in ki sem ga za zdaj kar sposobna narediti: kak dan v naravi, skok na krajši ali daljši oddih, malo kulture, kakšno dobro branje, kolikor čas dopušča, vzdrževanje sorodstvene in drugih socialnih mrež, sama ji rečem "ženske mreže", čeprav je v njej tudi kak moški in pa potovanja.
