Na zunaj vedno dobre volje, v resnici pa jih razjeda depresija? Raziskovalci univerze v Oxfordu in zdravstvene fundacije Berkshire Healthcare NHS Foundation so že pred kratkim izpostavili, da so komiki moderne dobe bolj ekstrovertirani – kar naj bi bila oblika impulzivnosti – a hkrati tudi bolj depresivni in nedružabni. Pravijo tudi, da obstaja povezava med duhovitostjo in duševnimi motnjami.
"Čeprav shizofrena psihoza škodi humorju, lahko v milejši obliki poveča kreativno mišljenje ljudi. Enako lahko manično mišljenje, ki je pogosto pri ljudeh z bipolarno motnjo, pomaga ideje povezovati na bolj inovativen in humoren način,“ pravi profesor Gordon Claridge, soavtor študije, pri kateri je sodelovalo 523 komikov.
Tudi o tem smo se pogovarjali z Vesno Švab, dr. med. psih.
Kaj je depresija?
Depresija je zelo pogosta duševna motnja, verjetno celo najpogostejša od vseh duševnih motenj, saj spremlja številne druge psihiatrične bolezni in tudi različne okoliščine, ki se ljudem dogajajo v življenju. Vsako žalovanje, vsak hujši stres se lahko pri občutljivih posameznikih spremeni v neko dolgotrajnejše depresivno stanje.
Kakšni so znaki depresije?
Depresija se kaže z različnimi znaki. Na primer z globoko žalostjo, ki ni prehodna, ampak vztraja, čeprav so se okoliščine spremenile. Obstaja tudi motorična komponenta. Ljudje so v času depresivnosti nekoliko bolj upočasnjeni in ne morejo biti tako aktivni, kot so bili prej. Tudi miselno so upočasnjeni. Lahko pa so tudi vznemirjeni, iritirani in navidezno hiperaktivni. Žalost, brezupnost, pomanjkanje volje in črnogledost, s katero ljudje gledajo v svojo prihodnost, so torej poglavitni znaki bolezni.
Kako je depresija povezana z bipolarno motnjo, shizofrenijo …?
Depresija se pogosto pridružuje tudi drugim duševnim motnjam. Za bipolarno motnjo je značilno nihanje razpoloženja, ki gre iz nekega obdobja globoke potrtosti v obdobje čustvene privzdignjenosti, hiperaktivnosti, pretirane dejavnosti, ki so težko obvladljive. Nato pa se človek spet znajde v obdobju depresivnosti, ko z jezo, razočaranjem in neko krivdo gleda nazaj na to svojo preveliko aktivnost. Ta krivda in osramočenost sta pogosta in huda znaka depresije, ki sta lahko tudi nevarna, kar se tiče samomorov.
Kako se depresija zdravi?
Depresija je duševna motnja, ki se zelo dobro zdravi. Pri zdravljenju so uspešni tudi antidepresivi. To so zdravila, ki pri večini ljudi pomagajo popraviti razpoloženje. Uspešne so tudi psihoterapevtske tehnike. Marsikatero blažje depresivno stanje bi se moralo najprej obravnavati z nekimi vedenjskimi, kognitivnimi ukrepi, ki ljudem pomagajo na življenje pogledati z neke druge plati. Bolnikom sicer pomagajo tudi prijatelji, pogovori … Obstaja torej več različnih ukrepov, ki pomagajo človeku, da se lahko izvije iz primeža obupa in da se vrne v življenje.
Ali je zdravljenje z antidepresivi nujno, če gre za težjo obliko depresije?
Če je depresija huda, ko je človek samomorilno ogrožen, so zdravila potrebna. Predvsem zato, da pomagajo, da človek lahko sploh začne razmišljati drugače in izstopi iz črnogledosti. Zdravila so dober sestavni del zdravljenja, ki ga je največkrat treba uporabiti, še posebej pri začetnih fazah obravnave.
Kakšen je učinek antidepresivov?
Gre za zdravila, ki dobro učinkujejo pri večini ljudi, in sicer zmanjšujejo znake depresije, kot sta črnogledost, brezup …. V možganih zvišajo koncentracijo nekaterih nevrotransmiterjev, prenašalcev kemičnih impulzov v možganih. Zdravila so uspešna še zlasti v začetni fazi, a treba je poudariti, da se nobena depresija ne more zdraviti le z zdravili. Treba je vzpostaviti tudi druge oblike obravnave, predvsem psihoterapevtske in neke oblike aktivnosti, s katerimi človek začne obvladovati svoja stanja, še posebej če se ponavljajo.
Ali lahko nekdo, ki ima depresijo, popolnoma ozdravi?
Odvisno ob občutljivosti. Če se depresija pojavi po nekem hudem travmatskem življenjskem obdobju, je mogoče, da je prehodna in se ne bo ponavljala. Če pa se ponavlja, ponavadi poteka podobno kot druge kronične bolezni.
Britanski strokovnjaki so odkrili povezavo med komiki in duševnimi boleznimi. Pravijo, da zmožnost, da nekoga spraviš v smeh, izhaja iz značaja, ki ga kažejo tudi ljudje s shizofrenijo ali bipolarno motnjo.
Ljudje z bipolarno motnjo ali shizofrenijo imajo pogosto, čeprav raziskave verjetno kažejo približno, da v enaki meri kot drugi, neke nadpovprečne sposobnosti. Za bipolarno motnjo je značilno stanje čustvene privzdignjenosti, hiperaktivnosti, čustvene nabitosti, energije, moči, humorja, ki ljudi prevzamejo. Ta čustvena pristnost in odzivnost sta pravzaprav nekaj prijetnega.
Potem bi lahko med komiki in duševnimi boleznimi obstajala povezava?
Povezava bi lahko bila. Povezava bi lahko bila tudi to, da imajo ljudje, ki so globoko depresivni, tudi globoko izkušnjo trpljenja. In da znajo pridobiti distanco do trpljenja, do drugih ljudi in banalnih zadev, ki se dogajajo v življenju. Ta skupina te banalnosti lažje prepozna kot smešne in nevredne diskurza. Se pravi, da imajo ljudje z izkušnjo depresije večje razumevanje, več modrosti, kar se tiče vsakdanjih življenjskih zapletov. Iz njih se zaradi tega znajo ponorčevati.
Je smeh za te ljudi tudi neke vrste samoterapija?
Smeh je terapija za vse nas. Je dobra obramba. Depresija lahko prizadene zelo veliko ljudi. Lahko bi rekla, da vsakega tretjega. Vsi imamo svoje načine, kako se ubraniti nihanjem. Te sposobnosti se uporabljajo tudi zato, da se do prejšnjega trpljenja vzpostavi distanca.
Je res, da manično mišljenje vzpodbuja kreativno mišljenje?
Manija je stanje čustvene privzdignjenosti, miselne pospešenosti, hiperaktivnosti, ki postane v končni fazi povsem destruktivna za človeka. V fazah pred manijo, v hipomaničnem razpoloženju, je hiperaktivnost zaradi hitrosti mišljenja neka kvaliteta, ki se kaže kot velika inteligentnost in sposobnost za ironijo.
Se pravi, da je med genialnostjo in norostjo res tanka meja?
Ja. Čeprav je, moramo ostati stvarni. Raziskave kažejo, da so ljudje, recimo s shizofrenijo, v povprečju enako inteligentni kot drugi ljudje. Ne smemo jih stigmatizirati, da so bolj ali manj inteligentni.
