“Še najbolj smiselno se je z otroki pogovarjati o šoli kot o njihovi realnosti, jih poslušati, kako jo doživljajo, ter jim v celoti in brezpogojno dopuščati pravico do tega, da šolo doživljajo, kakor pač jo, in do lastnega mnenja. Pa tudi – ali še posebno – če jim v šoli ni všeč,” svetuje Darja Barborič Vesel, sodelavka Familylaba Slovenija. Če ima otrok izkušnjo, da mu je doma dovoljeno čutiti, kot čuti, in svoje občutke celo izraziti brez nevarnosti za grajo ali posmeh, bo po mnenju strokovnjakinje že to samo po sebi razbremenilo veliko negativnih občutenj. “Ključno je, da prenehate od otrok pričakovati, da jim bo v šoli vselej samo zanimivo in prijetno ter da bodo vsako jutro z veseljem hodili vanjo,” pravi Barborič Veselova. “Saj tudi mi ne hodimo vsak dan z veseljem v službo!”
Vprašajte ga podrobneje
Strokovnjakinja tudi opozarja na to, da gre, ko otrok reče, da ne mara šole, pogosto za posploševanje. “Dragoceno je, da otroka takrat vprašate, kaj je tisto, kar ga moti, pri čem se ne počuti dobro, pa tudi, kaj mu je vendarle všeč, česa se veseli, kaj mu gre dobro ali mu je v veselje. Na vse povedano lahko otroka spomnite, ko mu je težko, saj strah, odpor in tesnoba pogosto zameglijo vsa druga občutja,” še pravi.
Šola naj bo otroku predstavljena kot le še eden od sestavnih delov življenja. “Za otroke je že sam prehod iz vrtca v šolo vznemirljiv, navdušujoč, zato res ni potrebe, da ta prehod bremenite s pretirano fascinacijo, zastraševanjem ali skrbjo. Šolska realnost, kakršna je, žal ne more ustrezati pričakovanjem otrok. Če pa ta že tako nerealna pričakovanja poglabljate z običajnimi bolj ali manj moralističnimi vložki, to prav nikomur ne koristi – ne otrokom, ne staršem, ne učiteljicam,” svetuje strokovnjakinja.
