Tako optimistično na staranje gleda generacija baby boom, torej rojeni med letoma 1946 in 1964, ki so danes stari med 47 in 65 let. Gube zanje niso konec sveta, smrt jih skoraj ne skrbi, "samo ne recite, da so stari". Njihovi starši so se verjetno tiho umaknili v miren pokoj, generacija baby boom pa ima drugačne načrte. "Star si, ko vstopiš v osmo desetletje," bi lahko povzeli njihovo razmišljanje, ki niti malo ne preseneča, ko se spomnimo, da gre za generacijo, ki je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja dramatično spreminjala družbo, vrednote generacije baby boom pa so zelo drugačne od vrednot njihovih staršev.
Upanja in strahovi
Nedavna ameriška raziskava je pokazala, da kar tri četrtine generacije baby boom, vključno s tistimi, ki so že zakorakali v šesto desetletje, misli, da so še vedno v srednjih letih (ali kar, da so mladi) ter da se starost začenja nekako s 70. rojstnim dnem, četrtina od teh pa celo meni, da se srednja leta končajo z vstopom v deveto desetletje. Najbolj jih je strah bolezni, ki bi jim odvzela finančno neodvisnost (bolezni se boji 45 odstotkov vprašanih), in izgube spomina, ki se je boji kar 44 odstotkov sodelujočih v raziskavi, a na prihodnost gledajo precej bolj optimistično kot generacije pred njimi in verjamejo, da bodo živeli dolgo, zelo verjetno dlje kot njihovi starši. Da so štirideseta nova trideseta, že vemo. A kmalu bodo štirideseta morda nova dvajseta, petdeseta pa nova trideseta. Ali so pač že?
