Kaj nas ogroža bolj kot rak dojk, AIDS in prometne nesreče skupaj? Drobni krvni strdki, ki lahko v nekaj trenutkih povzročijo resen zaplet ali celo smrt.
Strdki so najpogostejši vzrok smrti
Ljudje se premalo zavedamo, kako nevarni so drobni trdni delci v krvi (trombusi), ki nastanejo v žilah in lahko povzročijo nekatere najpogostejše vzroke smrti v razvitem svetu. Zaradi zamašitve žile s krvnim strdkom milijone ljudi letno prizadenejo srčni infarkt , možganska kap , pljučna embolija in globoka venska tromboza . Možganska kap najbolj ogroža bolnike z atrijsko fibrilacijo, tveganjem za ostale tri nevarnosti pa so posebej izpostavljeni bolniki z ortopedskimi operacijami ali tisti, ki bolehajo za rakom, akutnimi boleznimi dihal, kongestivnim srčnim popuščanjem in drugimi boleznimi.
Zapleti zaradi nejasnih simptomov
Najpogostejša je venska tromembolija, za katero po celem svetu letno trpi več kot 6,5 milijonov ljudi, samo v Evropski uniji pa je odgovorna za 544.000 smrti na leto. Večina strdkov globokih ven namreč nastane v venah nog ali medenice. Največji problem predstavljajo nejasni simptomi, ki jih polovica bolnikov sploh ne občuti, druga polovica pa ima pogosto nedoločne. Znamenja nastajanja strdkov so med drugim lahko otečenost, nelagodje, rdečina ali toplota v nogah.
Globoka venska tromboza sama po sebi ne ogroža življenja, a nezdravljena venska trombembolija pogosto vodi v pljučno embolijo. Ta nastane, če embolus zapre pretok krvi do pljuč in s tem povzroči kratkotrajno bolečino v prsih, plitko dihanje in izkašljevanje krvi. Večji strdek v pljučih, ki povzroči vrtoglavico, zasoplost in šok, pa lahko ogrozi življenje.
Najpogosteje pride do resnega zapleta pri večjih operacijah. K venski trombemboliji so nagnjeni zlasti bolniki po operativni zamenjavi sklepov (popolna zamenjava kolena in kolka), in sicer zaradi kombinacije dejavnikov: dolgotrajnega ležanja in mirovanja v postelji, žilne okvare ter večje nagnjenosti k strjevanju krvi.
Sredstva za preprečevanje žal z omejitvami
Ker je ugotavljanje venske trombembolije težavno, se medicinsko osebje osredotoča na preprečevanje z antikoagulanti. To so sredstva za redčenje krvi, ki zmanjšujejo možnost za nastanek tromboze oziroma pomagajo zdraviti obstoječo. Prvi antikoagulant, heparin, so odkrili leta 1914, kot nefrakcionirani heparin pa so ga začeli uporabljati 30 let pozneje. Leta 1954 so odobrili antagoniste vitamina K, ki so pred tem predstavljali učinkovit strup za podgane. Poleg omenjenih so od osemdesetih let prejšnjega stoletja v uporabi še nizkomolekularni heparini.
Obstoječi načini zdravljenja pa imajo mnoge omejitve in slabosti. Nizkomolekularni heparin mora bolnik prejemati z injekcijami, kar pomeni vsakodnevno obiskovanje zdravnika ali daljša hospitalizacija. Za bolnika so obremenjujoče tudi stalne kontrole strjevanja krvi in zapleten prehod z bolnišničnega na domače zdravljenje. Edini način peroralne uporabe (torej z zaužitjem) so do sedaj predstavljali antagonisti vitamina K, vendar se odmerek razlikuje od bolnika do bolnika in od obdobja v procesu zdravljenja. To pomeni, da je odmerek treba ves čas prilagajati, saj bolnika, ki ni znotraj ciljnega območja internacionalno normaliziranega razmerja, ves čas ogroža možnost čezmerne krvavitve ali možganske kapi. Poleg tega pa antagonisti vitamina K medsebojno delujejo z živili in drugimi zdravili.
Rešitev vendarle obstaja
Klinični program RECORD, ki je zajel več kot 12.500 ortopedskih bolnikov, je dokazal, da obstaja učinkovina, ki izpolnjuje večino zahtevanih meril in prekaša trenutno razpoložljiva zdravila. Rivaroksaban je direktni zaviralec faktorja Xa in kot antikoagulant preprečuje ter zdravi trombozo v akutnih in kroničnih okoliščinah. Ker ga bolniki zaužijejo, je njegova uporaba preprosta, poleg tega pa olajša prehod iz bolnišničnega na domače zdravljenje. Podatki raziskave RECORD3 so dokazali, da je pri bolnikih z zamenjavo celotnega kolena učinkovitejši od nizkomolekularnega heparina, obenem pa ga spremlja podobno malo krvavitev. Njegova prednost je tudi, da nima opaznih stranskih učinkov v kombinaciji z drugimi zdravili.
Rezultati klinične raziskave faze III RECORD3 tako kažejo, da bi rivaroksaban lahko
prekašal trenutno standardno terapijo za preprečevanje venske tromembolije pri bolnikih, operiranih
za zamenjavo kolena. Odmerek 10 mg učinkovine enkrat na dan se je že v fazi II izkazal za
učinkovitega in varnega. Na podlagi obetavnih podatkov pa že potekajo nove faze tega kliničnega
razvojnega programa, ki naj bi skupno ocenil kar 50.000 bolnikov.
Zaradi izjemnih rezultatov so strokovnjaki novo zdravilo že lansirali, v Sloveniji pa bo na voljo od oktobra letos.
Ljudje se premalo zavedamo, kako nevarni so drobni trdni delci v krvi (trombusi), ki nastanejo v žilah in lahko povzročijo nekatere najpogostejše vzroke smrti v razvitem svetu. Zaradi zamašitve žile s krvnim strdkom milijone ljudi letno prizadenejo srčni infarkt , možganska kap , pljučna embolija in globoka venska tromboza . Možganska kap najbolj ogroža bolnike z atrijsko fibrilacijo, tveganjem za ostale tri nevarnosti pa so posebej izpostavljeni bolniki z ortopedskimi operacijami ali tisti, ki bolehajo za rakom, akutnimi boleznimi dihal, kongestivnim srčnim popuščanjem in drugimi boleznimi.
|
Strdki nastanejo z zlepljanjem krvnih celic. © iStockphoto |
Najpogostejša je venska tromembolija, za katero po celem svetu letno trpi več kot 6,5 milijonov ljudi, samo v Evropski uniji pa je odgovorna za 544.000 smrti na leto. Večina strdkov globokih ven namreč nastane v venah nog ali medenice. Največji problem predstavljajo nejasni simptomi, ki jih polovica bolnikov sploh ne občuti, druga polovica pa ima pogosto nedoločne. Znamenja nastajanja strdkov so med drugim lahko otečenost, nelagodje, rdečina ali toplota v nogah.
Globoka venska tromboza sama po sebi ne ogroža življenja, a nezdravljena venska trombembolija pogosto vodi v pljučno embolijo. Ta nastane, če embolus zapre pretok krvi do pljuč in s tem povzroči kratkotrajno bolečino v prsih, plitko dihanje in izkašljevanje krvi. Večji strdek v pljučih, ki povzroči vrtoglavico, zasoplost in šok, pa lahko ogrozi življenje.
Najpogosteje pride do resnega zapleta pri večjih operacijah. K venski trombemboliji so nagnjeni zlasti bolniki po operativni zamenjavi sklepov (popolna zamenjava kolena in kolka), in sicer zaradi kombinacije dejavnikov: dolgotrajnega ležanja in mirovanja v postelji, žilne okvare ter večje nagnjenosti k strjevanju krvi.
|
Posebej so ogroženi potniki na letalih, avtobusih in vlakih, ker imajo zelo malo prostora za gibanje. © iStockphoto |
Ker je ugotavljanje venske trombembolije težavno, se medicinsko osebje osredotoča na preprečevanje z antikoagulanti. To so sredstva za redčenje krvi, ki zmanjšujejo možnost za nastanek tromboze oziroma pomagajo zdraviti obstoječo. Prvi antikoagulant, heparin, so odkrili leta 1914, kot nefrakcionirani heparin pa so ga začeli uporabljati 30 let pozneje. Leta 1954 so odobrili antagoniste vitamina K, ki so pred tem predstavljali učinkovit strup za podgane. Poleg omenjenih so od osemdesetih let prejšnjega stoletja v uporabi še nizkomolekularni heparini.
Obstoječi načini zdravljenja pa imajo mnoge omejitve in slabosti. Nizkomolekularni heparin mora bolnik prejemati z injekcijami, kar pomeni vsakodnevno obiskovanje zdravnika ali daljša hospitalizacija. Za bolnika so obremenjujoče tudi stalne kontrole strjevanja krvi in zapleten prehod z bolnišničnega na domače zdravljenje. Edini način peroralne uporabe (torej z zaužitjem) so do sedaj predstavljali antagonisti vitamina K, vendar se odmerek razlikuje od bolnika do bolnika in od obdobja v procesu zdravljenja. To pomeni, da je odmerek treba ves čas prilagajati, saj bolnika, ki ni znotraj ciljnega območja internacionalno normaliziranega razmerja, ves čas ogroža možnost čezmerne krvavitve ali možganske kapi. Poleg tega pa antagonisti vitamina K medsebojno delujejo z živili in drugimi zdravili.
Rešitev vendarle obstaja
Klinični program RECORD, ki je zajel več kot 12.500 ortopedskih bolnikov, je dokazal, da obstaja učinkovina, ki izpolnjuje večino zahtevanih meril in prekaša trenutno razpoložljiva zdravila. Rivaroksaban je direktni zaviralec faktorja Xa in kot antikoagulant preprečuje ter zdravi trombozo v akutnih in kroničnih okoliščinah. Ker ga bolniki zaužijejo, je njegova uporaba preprosta, poleg tega pa olajša prehod iz bolnišničnega na domače zdravljenje. Podatki raziskave RECORD3 so dokazali, da je pri bolnikih z zamenjavo celotnega kolena učinkovitejši od nizkomolekularnega heparina, obenem pa ga spremlja podobno malo krvavitev. Njegova prednost je tudi, da nima opaznih stranskih učinkov v kombinaciji z drugimi zdravili.
Preberite si še: |
|
•
10 najnevarnejših simptomov
|
Zaradi izjemnih rezultatov so strokovnjaki novo zdravilo že lansirali, v Sloveniji pa bo na voljo od oktobra letos.
