Kakšni spomini vas obidejo na obdobje z bulimijo?
Zdaj, ko na vse skupaj gledam precej trezno, vidim to obdobje kot nek milni mehurček. Nič ni prišlo noter in skoraj nič ven. V moji glavi je bila neka fiksna ideja o tem, kakšna bi morala biti 'zdrava' teža najstnice, in za moje takratne pojme sem bila 'predebela'. Bolj zagnano kot sem hujšala, bolj se mi je končni cilj izmikal. Vse skupaj je v nekaj mesecih preraslo v obsesijo, prišlo je tako daleč, da nisem več jaz nadzirala hrane, ampak hrana mene. Vsi dnevi so imeli en sam fokus: kako se čim bolj elegantno izogniti hrani, in če jo bom že mogla zaužiti, kako jo čim prej spraviti iz sebe. Bilo je grozno, a kljub vsemu tega obdobja ne obžalujem, saj sem šele po njem začela zares ceniti svoje življenje.
Kaj menite, da je bil vzrok za motnjo prehranjevanja, v znanstvenih in medicinskih krogih poimenovano kot bulimia nervosa, za katero so bili diagnostični kriteriji postavljeni šele leta 1979?
Težko bi pokazala na en sam vzrok. Mislim, da je to vedno splet več dejavnikov. Šlo je za potrebo po nadziranju življenjskih okoliščin zaradi občutka, da sem žrtev nekih višjih sil. Pa je bilo pravzaprav vse samo v moji glavi.
Pri meni je prevladala moja takrat krhka osebnost, dve nasprotujoči si vzgoji – mamina in babičina. Babica je bila v svoji vzgoji namreč precej stroga in ni tolerirala ugovarjanja, tudi kadar se je motila … Posledično sem postala zaprta vase in se nisem nikakor zmogla postaviti zase, vrstniki so to začutili, zaradi česar so se spravljali name, kmalu sem bila zagrenjena in osamljena. Zdaj, ko sem z vsemi temi spomini že zdavnaj razčistila, mi ni več težko, takrat pa je bilo precej pasje. Osemletnemu otroku namreč ni jasno, zakaj ga ostali otroci ne marajo, ker teh stvari razumsko še ni sposoben predelati. Posledično postane zagrenjen, a najhuje je, da tega niti ne ve, ker tem občutkom ne zna dati imena. Zato vse skupaj potlači vase in veliko, veliko kasneje to izbruhne. Pri bulimiji gre za hudo čustveno stisko, ki jo na nek način skušaš potlačiti s hrano.
Kako ste se torej soočili s svojimi demoni in premagali to zahrbtno motnjo prehranjevanja?
To je glavna tematika moje nove knjige 'Lačna življenja'. Proces je kar dolg, a na srečo je možno povsem okrevati, če smo za to odločeni. Ko sem bila že tako šibka, da zaradi nizke teže nisem mogla več peti, mi je bilo vsega skupaj dovolj. Prvo in najpomembnejše vprašanje, ki bi si ga moral vsak oboleli postaviti, je: v čem uživam tako zelo, da ob tem pozabim na to, da imam problem s hrano? Zame je bilo to petje, in ko sem bila tik pred tem, da izgubim svoj glas, sem vedela, da enostavno nočem več tega začaranega kroga, hujšanja, bruhanja in prenajedanja. Zato je pomembno najti nekaj, kar je 'večje od nas' - nekaj, kar imamo tako radi, da brez tega ne moremo. Vsak ima nekaj takega.
Glasba je bila torej 'večja od vas,' ključni razlog, da ste se odločili opustiti začarani krog, iz katerega nikakor niste mogli priti … Kaj vse vam glasba predstavlja?
Uh, poskušam odgovoriti, pa nikakor ne najdem besed. Težko si predstavljam življenje brez nje. Mislim, da bi se brez glasbe počutila prazna. Na nek način je od nekdaj v meni, kot še ena duša.
Kakšno je vaše sporočilo mladim dekletom?
Rade se imejte. Vsaka je unikat, vsaki je namenjeno nekaj lepega. Nihče ni tu brez razloga. Verjamem, da za vsakogar obstaja višji plan. Enako velja za fante! In predvsem: naj vas ne bo sram pokazati svojih čustev. Tudi večja dekleta (in fantje!) jokajo, to ni nič sramotnega. In če potrebuješ pomoč, jo pač poiščeš. Tudi jaz sem hodila k psihiatru, pa kaj. Prej, kot svojo bolečino z nekom deliš, prej je je lahko konec. Želim vam veliko smeha!
Vaše nadaljnje glasbene in vsesplošne življenjske vizije?
Spraviti sporočilo knjige do čim več tistih, ki ga potrebujejo. Čim več koncertov, najbrž v kombinaciji z zgodbo knjige, verjetno tudi predavanja, pa seveda tudi drugi avtorski album zame in pisanje pesmi za druge. Malo slikanja, športa, mogoče napišem še kakšno knjigo ... Če bo ostalo kaj časa, bom na vsake tri dni malo spala. 'Hecam' se! (smeh). Zelo uživam tudi v tem, da ne počnem prav nič, in v kratkem si bom tak pobeg ponudila v kakšnih hribih. Poleti pa bi bilo noro iti med kakšne palme in s 'kajtom' na valove ... Na splošno pa – delati dobro, slediti svojemu srcu.
Tudi jaz sem se izvil iz tega pekla, zdaj imam 150 kg...