Mick Taylor je dober primer, kako lahko konča glasbenik, ki je le izvajalec in ne tudi avtor. Njegova nekdanja kolega Jagger in Richards sta znana po avtorskem monopolu, tako kot sta bila tudi njuna sodobnika Lennon in McCartney. Zadnjima ni bilo všeč, da bi komade pisala tudi Ringo Star in George Harrison. Tako so razpadli Beatli. Duo Jagger/Richards pa je dosegel, da se je Taylor poslovil kar sam. Njegova zamenjava Ronnie Wood naj bi bil ubogljivejši in se kot avtor znotraj Stonesov ne upa uveljavljati. Bobnarja Charlieja Wattsa pa to nikoli ni zanimalo. Stonesi so tudi Marianne Faithfull soavtorstvo za komad Sister Morphine priznali šele po nekaj desetletjih. V Sloveniji je bil zadnji tovrstni primer odhod Marka Vozlja iz Čukov, kjer kot avtor kraljuje Jože Potrebuješ. Nekaterim avtorjem ni treba (več) nastopati, saj živijo od avtorskih pravic. Za boljšo predstavo naj povem, da naj bi Sazas največ izplačeval Janu Plestenjaku. Ta naj bi po naših informacijah letno od tantiem dobival okoli sto tisoč evrov. Ni slabo, a ne? Ne za plačo, ne za pokojnino.
