Katarina je sedela nasproti njega in se mu ves čas prikrito nasmihala. Ni je upal pogledati, saj je bila vendar ambasadorjeva žena. Ves čas je sedela v neki čudni drži, se igrala z vilico po krožniku, kot bi imela predstavo in se vsake toliko zahihitala. Pogovori so tekli dalje, moški pa so že spili kak kozarček preveč, zato je resnost silno popustila.
Boris je v nekem trenutku skorajda skočil pokonci, se opravičil in odšel proti toaletnim prostorom. Ne več kot minuto ali dve zatem, pa je po isti poti krenila še Katarina. Možaki okoli mize so poželjivo kukali za njenimi dolgimi nogami in ambasadorju lezli v zadnjo plat s hvalospevi na račun njegove žene. Preden je prispela do vrat, je še enkrat pogledala preko rame in se prepričala, da je sama. Potem je vstopila na moško stranišče, zadovoljna, da ni bilo nikogar tam in poiskala edina zaprta vrata. Potrkala je nanje in čakala odgovor. "Saj ne morem verjeti! Za menoj si prišla?" je vzkliknil Boris na drugi strani. "Hja, kaj pa naj, ko si pa tako na hitro odšel?"
V ključavnici je škrtnilo in hitro je vstopila, ter zaprla za seboj. Hlače je imel razpete, a ni se prišel tja olajšati na način kot bi človek sklepal. Iz hlač je gledal njegov korenjak in to ne v kakršnemkoli stanju. "Huh, si se pa razkačil, hehehe!" ga je podražila Katarina in si z zanimanjem ogledovala njegov ponos. Boris je roke uprl v boke in jo, zaigrano resno, pogledal: "In kdo je kriv za to?" je vprašal. "Jaaazzzz?" se je čudila in se hahljala med slačenjem svoje obleke. Med večerjo mu je pod mizo ves čas obdelovala junaka s svojimi dolgimi nogami in ga pripravila do stanja, v katerem je bil zdaj. "Pa si ga ja nisi mislil vreči na roke?" se je čudila. "No, ko si že tu ... mi pa ne bo potrebno hehe," se je zarežal.
Obleko je zataknila za kljuko in se mu povsem približala. Hlače mu je potegnila do gležnjev in se ob tem manevru za trenutek ustavila pri štrleči palici, ki je s svojim vrhom drgnila po njenem obrazu. Nekajkrat ga je na hitro vzela v usta, potem pa znova vstala.
"Za tole nimava časa. Pogrešal me bo," je z obžalovanjem dejala. "Res ne bi?" je moledoval. Potisnila ga je od sebe, da je sedel na pokrov školjke in mu obrnila hrbet. Potem je svojo zapeljivo zadnjico nastavila nad njegovega junaka in ga pričela iskati s svojo pobrito češpljico. "Veš, kdaj sva nazadnje to počela?" je vprašala in se nasadila nanj. "Khm, nikoli? Ker sva vedno pri meni doma," je rekel. "Pozabljivec!" je vzkliknila in se nasadila do konca. Skrivilo mu je pogled, roke so padle na njene prsi in takrat se je spomnil, da sta na stranišču končala tudi pred mesecem dni, ko sta se skrivala pred njenim možem, ki je prišel na kavo ravno v lokal, kjer sta se dobila.
Pričela je vrteti zadnjico v njegovem naročju in se vse močneje nagibala naprej. Končno je bila tako daleč, da se je z rokami naslonila na vrata in nekoliko vstala. Ravno prav, da je lahko stopil za njo in si jo privoščil tako, kot je imel najraje. To je dobro vedela in ni se nepremišljeno spravila v tisti položaj. Imela sta srečo, da ves čas ni bilo nikogar, Katarina pa je vseeno pogledala na uro. "Dolgo me že ni," je rekla. "Ne skrbi," je odgovoril Boris in se pričel hitro zabijati od zadaj. "Ne bova več dolgo."
