Viscontijeva tako imenovana ”nemška trilogija” (filmi Somrak bogov, Smrt v Benetkah in Ludwig) je globoko prežeta z Nietzschejevo filozofijo in je gotovo najbolj sistematična in premišljena implikacija njegove filozofske misli na film ali umetnost nasploh. Somrak bogov je tako najbolj direkten dialog s slavnim esejem – kot metafora za apokalipso, konec človeštva ali konec sveta; z današnje perspektive pa pričanje o celotnem človeštvu, o posamezniku, o družini, o moči in nadmoči.
Somrak bogov je zgodba o padcu in propadu nemške aristokratske družine, ki ima v lasti mogočno jeklarno. Dogaja se na začetku Tretjega rajha, v času zgodovinskih dogodkov, kot je bil požig Reichstaga. Essenbeckovi po eni strani podpirajo, po drugi pa prezirajo Hitlerjevo stranko, zato se po umoru glave družine spustijo v krvavo bitko za moč. Ta nedvomno eden najboljših filmov v filmski zgodovini je del Viscontijeve Nemške trilogije, skupaj s Smrtjo v Benetkah in Ludvikom.
Režiser Tomaž Pandur se navdušuje nad filmom, gledališčem in tudi opero, zato si je zadal, da v svoji šesti predstavi v Španiji uprizori projekt, ki ga je imel vedno v mislih. Popelje nas še dlje od filma, saj nam želi pokazati, da je Viscontijev diskurz po 40 letih, z vsem, kar se pravkar dogaja, s krizo na gospodarskem, političnem in socialnem področju še vedno na mestu. Zasedbo sestavljajo enkratni španski zvezdniki, med njimi Emilio Gavira v presenetljivi novi vlogi, ki jo je ustvaril režiser. Pandur tudi tokrat sodeluje s scenografi iz podjetja Numen, ki na odru uprizorijo odsev dekadentnega stanja uma.
Vstopnice so po 29 in 39 evrov.
