Pogovarjali smo se z Igorjem Šterkom, režiserjem zmagovalnega filma 9:06, v katerem se vse vrti okoli Žurnalovega novinarja.
Ste presenečeni, ker ste pobrali toliko nagrad na Festivalu slovenskega filma?
Na festivalu so bili vsaj trije kakovostni celovečerni filmi (Distorzije žal nisem videl), za katere sem mislil, da bi glede na okus žirije lahko prevladal eden od njih, nikakor pa nisem pričakoval toliko nagrad.
Katero ste po tihem pričakovali?
Skoraj prepričan sem bil, da bi si Simon Tanšek kot direktor fotografije zaslužil nagrado, tako da bi bil res začuden, če je ne bi dobil. Zelo sem upal, da jo bo prejel tudi Igor Samobor, ker je naredil res odlično vlogo, mislim pa, da smo vsi dobro opravili svoje delo.
Žirija je izrazila mnenje, da televizijski filmi ne sodijo na FSF ...
Mislim, da to ne drži v celoti, ker na televiziji nastaja tudi zelo kvalitetna produkcija. Če se spomnimo, je pred nekaj leti na FSF zmagal film Otroci s Petrička, ki je nastal v TV produkciji.
Koliko več gledalcev, mislite, da prinesejo nagrade?
Zagotovo pomagajo, ker se več piše in govori o filmu in je verjetno s tem bolj prisoten v javnosti.
Kdaj pride 9:06 v kino?
Prej še nismo imeli določenega termina, zdaj pa smo se glede na vse te nagrade z distributerjem in kinematografi dogovorili, da film štarta 29. oktobra.
Film naj bi bil izrazito 'šterkovski'. Kaj to pomeni?
Mislim, da vsak film poskušam delati drugače od prejšnjega. Prvi je bil komedija, prejšnji drama o krizi zakoncev srednjih let, ta kriminalka, ki se odvija okoli policijskega inšpektorja. Zdi se mi, da so si tematsko precej različni, mogoče se pojavljajo le podobnosti v estetskem smislu. Pri mojih filmih je morda več poudarka na tem, da razvijam neko napetost v zgodbi skozi podobe in zvok ter mogoče ne toliko skozi dialog, čeprav ima film seveda tudi dialoške scene.
Kako sodelujeta z direktorjem fotografije?
To je že tretji film, ki sem ga delal s Simonom Tanškom. Midva si že pred snemanjem vzameva nekaj tednov časa in greva od prizora do prizora, od kadra do kadra in potem poskušava razdelati, kako v nekem prostoru prizor optimalno posneti. Seveda pa na snemanju kdaj naredimo kaj tudi drugače.
Je bil Igor Samobor vaša prva izbira?
Definitivno. Že v prvih mesecih pisanja scenarija sem vedel, da bi bil Samobor idealna izbira. Ko sva se enkrat srečala v SNG Drami, sem mu rekel, da razmišljam o njem za glavno vlogo in hudomušno pripomnil: "Cele dneve pišem scenarij, zvečer grem spat s tabo, zjutraj se zbujam s tabo, ti pa o tem nič ne veš."
Nekateri igralci niso prišli osebno po nagrade na FSF, ker so igrali v Drami. Se vam ne zdi, da bi jim gledališča lahko dala prosti dan?
Če bi bil termin festivala in datum projekcij prej določen, bi to lahko dovolj zgodaj sporočili gledališčem, da bi jim omogočili, da bi bili lahko na premieri in zaprtju festivala.
Kako je v igro prišla Labina Mitevska?
Labina je igralka, ki mi je zelo všeč. Vloga skrivnostne, črne ženske se mi je zdela zelo blizu njej in sem si prav želel, da bi z nami sodelovala pri tem filmu.
Nekaterim se zdi problem slovenskega filma v tem, da režiserji pišejo tudi scenarije?
Dejstvo je, da bi bilo bolje, če bi bilo še več scenarijev, je pa treba vedeti, da ni nič nenavadnega, če jih pišejo tudi režiserji. Od Tarantina naprej … Sam pri zadnjih filmih sodelujem s koscenaristom Sinišo Draginom, ki je pravzaprav bolj avtor scenarija kot jaz.
Za koliko denarja ste posneli film?
Od Filmskega sklada smo dobili 700 tisoč evrov, od nemškega koproducenta ZDF/ARTE okoli 150 tisoč evrov, kar je za nas super, ker ima film že zagotovljeno predvajanje na območju Nemčije. Koproducenti so sicer še TVS, Viba film, vse skupaj pa je zneslo dober milijon evrov.
Vaš film je dolg 72 minut, torej dve minuti več, kot je meja za celovečerce ...
To ne drži. Kolikor spremljam festivale, so postavili limit, da je celovečerni film že nad 60 minut. Tudi Cvitkovičev Kruh in mleko, ki je eden od mojih najljubših slovenskih filmov, je dolg 67 minut, pa je v Benetkah vseeno dobil nagrado v vrednosti 100 tisoč dolarjev.
Ampak na splošno snemate precej kratke filme? Ali varčujete?
Nič ne varčujem, imam strogega montažerja, (Petar Marković, op. a.), ki zelo oklesti film. Ravno pri tem scenariju, ki je bil zelo obsežen, smo se med snemanjem na ta račun hecali z ekipo in vsi so rekli, da je nemogoče, da bi bil film krajši od 90 minut. Sam s tem nimam težav, ker nisem tiste vrste režiser, ki bi bil navezan na svoj material. Če se nam je zdelo, da določen prizor ali kader ne sodi v film, smo ga vrgli ven.
Vam zdaj ni žal za noben izrezani kader?
Včasih mi je seveda žal, ne bom pa na račun tega imel kadrov v filmu, če to ne bo pripomoglo k celoti. Velikokrat sem bil v situaciji, da nekateri od najlepših kadrov niso bili v filmu, pa sem se potem potolažil s tem, da sem jih dal v filmski napovednik.
Ali kot gledalec z lahkoto gledate dolge filme? Ste kdaj pri kakšnem zaspali?
Se je tudi že zgodilo. Zdaj se bo mogoče slišalo bizarno, ampak malce sem zadremal pri drugem delu filma Gospodar prstanov, ki se mi je zdel kot videoigrica.
Bo vaš film predvajan na festivalih v tujini?
Film je imel svetovno premiero v tekmovalnem programu filmskega festivala v Montrealu. Tam je bil lep odziv na film in nam že ponujajo, da bi ga odkupili za distribucijo v Kanadi. Povabljen pa je tudi v tekmovalni program v Montpellier v Franciji in na druge festivale.
Je film že mogoče dobiti na Piratebayu?
Upam, da ne (smeh).
Zakaj ravno 9:06?
Ne morem povedati, ker gre za misterij, okoli katerega se vrti cel film, in se pojasni šele ob koncu filma.
Kako to, da ste se odločili, da bo novinar Žurnalov?
Zato, ker gre za novinarja, ki piše glasbene kritike, hkrati pa je tudi pianist, učitelj klavirja. To se mi je zdelo za Žurnal logično, možno. Na Delu so na primer glasbeni kritiki redno zaposleni, zato se mi je zdel Žurnal bolj verjeten.
Novinar je biseksualec. Je to zdaj v modi?
Zdelo se mi je zanimivo za lik, da inšpektor odkriva vedno več stvari okoli mrtvega lika in je to tudi ena od stvari, zaradi katere pride v konflikt.
Kje ste snemali prizorišče nesreče, kjer se ubije?
Na Soči, ker je ta solkanski most oziroma celotno prizorišče videti res izjemno.
Film ste posvetili očetu. Mislite, da ga boste še kdaj videli?
Upanje umre zadnje, čeprav je od izginotja očeta preteklo že devet, deset mesecev, tako da realne možnosti ni za pričakovati, še posebno zato, ker jim je z neko večjo ladjo uspelo priti na jadrnico, kjer so našli ladijski dnevnik. Iz njega je precej jasno, da očeta žal verjetno ni več med živimi.
Na festivalu so bili vsaj trije kakovostni celovečerni filmi (Distorzije žal nisem videl), za katere sem mislil, da bi glede na okus žirije lahko prevladal eden od njih, nikakor pa nisem pričakoval toliko nagrad.
Katero ste po tihem pričakovali?
Skoraj prepričan sem bil, da bi si Simon Tanšek kot direktor fotografije zaslužil nagrado, tako da bi bil res začuden, če je ne bi dobil. Zelo sem upal, da jo bo prejel tudi Igor Samobor, ker je naredil res odlično vlogo, mislim pa, da smo vsi dobro opravili svoje delo.
Žirija je izrazila mnenje, da televizijski filmi ne sodijo na FSF ...
Mislim, da to ne drži v celoti, ker na televiziji nastaja tudi zelo kvalitetna produkcija. Če se spomnimo, je pred nekaj leti na FSF zmagal film Otroci s Petrička, ki je nastal v TV produkciji.
Koliko več gledalcev, mislite, da prinesejo nagrade?
Zagotovo pomagajo, ker se več piše in govori o filmu in je verjetno s tem bolj prisoten v javnosti.
Kdaj pride 9:06 v kino?
Prej še nismo imeli določenega termina, zdaj pa smo se glede na vse te nagrade z distributerjem in kinematografi dogovorili, da film štarta 29. oktobra.
|
Ko sva se z Igorjem Samoborjem enkrat srečala v SNG Drami, sem mu rekel, da razmišljam o njem za glavno vlogo in hudomušno pripomnil: “Cele dneve pišem scenarij, zvečer grem spat s tabo, zjutraj se zbujam s tabo, ti pa o tem nič ne veš.” |
|
Mislim, da vsak film poskušam delati drugače od prejšnjega. Prvi je bil komedija, prejšnji drama o krizi zakoncev srednjih let, ta kriminalka, ki se odvija okoli policijskega inšpektorja. Zdi se mi, da so si tematsko precej različni, mogoče se pojavljajo le podobnosti v estetskem smislu. Pri mojih filmih je morda več poudarka na tem, da razvijam neko napetost v zgodbi skozi podobe in zvok ter mogoče ne toliko skozi dialog, čeprav ima film seveda tudi dialoške scene.
Kako sodelujeta z direktorjem fotografije?
To je že tretji film, ki sem ga delal s Simonom Tanškom. Midva si že pred snemanjem vzameva nekaj tednov časa in greva od prizora do prizora, od kadra do kadra in potem poskušava razdelati, kako v nekem prostoru prizor optimalno posneti. Seveda pa na snemanju kdaj naredimo kaj tudi drugače.
Je bil Igor Samobor vaša prva izbira?
Definitivno. Že v prvih mesecih pisanja scenarija sem vedel, da bi bil Samobor idealna izbira. Ko sva se enkrat srečala v SNG Drami, sem mu rekel, da razmišljam o njem za glavno vlogo in hudomušno pripomnil: "Cele dneve pišem scenarij, zvečer grem spat s tabo, zjutraj se zbujam s tabo, ti pa o tem nič ne veš."
Nekateri igralci niso prišli osebno po nagrade na FSF, ker so igrali v Drami. Se vam ne zdi, da bi jim gledališča lahko dala prosti dan?
Če bi bil termin festivala in datum projekcij prej določen, bi to lahko dovolj zgodaj sporočili gledališčem, da bi jim omogočili, da bi bili lahko na premieri in zaprtju festivala.
Kako je v igro prišla Labina Mitevska?
Labina je igralka, ki mi je zelo všeč. Vloga skrivnostne, črne ženske se mi je zdela zelo blizu njej in sem si prav želel, da bi z nami sodelovala pri tem filmu.
Nekaterim se zdi problem slovenskega filma v tem, da režiserji pišejo tudi scenarije?
Dejstvo je, da bi bilo bolje, če bi bilo še več scenarijev, je pa treba vedeti, da ni nič nenavadnega, če jih pišejo tudi režiserji. Od Tarantina naprej … Sam pri zadnjih filmih sodelujem s koscenaristom Sinišo Draginom, ki je pravzaprav bolj avtor scenarija kot jaz.
Za koliko denarja ste posneli film?
Od Filmskega sklada smo dobili 700 tisoč evrov, od nemškega koproducenta ZDF/ARTE okoli 150 tisoč evrov, kar je za nas super, ker ima film že zagotovljeno predvajanje na območju Nemčije. Koproducenti so sicer še TVS, Viba film, vse skupaj pa je zneslo dober milijon evrov.
Vaš film je dolg 72 minut, torej dve minuti več, kot je meja za celovečerce ...
To ne drži. Kolikor spremljam festivale, so postavili limit, da je celovečerni film že nad 60 minut. Tudi Cvitkovičev Kruh in mleko, ki je eden od mojih najljubših slovenskih filmov, je dolg 67 minut, pa je v Benetkah vseeno dobil nagrado v vrednosti 100 tisoč dolarjev.
Ampak na splošno snemate precej kratke filme? Ali varčujete?
Nič ne varčujem, imam strogega montažerja, (Petar Marković, op. a.), ki zelo oklesti film. Ravno pri tem scenariju, ki je bil zelo obsežen, smo se med snemanjem na ta račun hecali z ekipo in vsi so rekli, da je nemogoče, da bi bil film krajši od 90 minut. Sam s tem nimam težav, ker nisem tiste vrste režiser, ki bi bil navezan na svoj material. Če se nam je zdelo, da določen prizor ali kader ne sodi v film, smo ga vrgli ven.
|
Upanje umre zadnje, čeprav je od izginotja očeta minilo že devet, deset mesecev, tako da realne možnosti ni za pričakovati, še posebno zato, ker jim je z neko večjo ladjo uspelo priti na jadrnico, kjer so našli ladijski dnevnik. Iz njega je precej jasno, da očeta žal verjetno ni več med živimi. |
|
Včasih mi je seveda žal, ne bom pa na račun tega imel kadrov v filmu, če to ne bo pripomoglo k celoti. Velikokrat sem bil v situaciji, da nekateri od najlepših kadrov niso bili v filmu, pa sem se potem potolažil s tem, da sem jih dal v filmski napovednik.
Ali kot gledalec z lahkoto gledate dolge filme? Ste kdaj pri kakšnem zaspali?
Se je tudi že zgodilo. Zdaj se bo mogoče slišalo bizarno, ampak malce sem zadremal pri drugem delu filma Gospodar prstanov, ki se mi je zdel kot videoigrica.
Bo vaš film predvajan na festivalih v tujini?
Film je imel svetovno premiero v tekmovalnem programu filmskega festivala v Montrealu. Tam je bil lep odziv na film in nam že ponujajo, da bi ga odkupili za distribucijo v Kanadi. Povabljen pa je tudi v tekmovalni program v Montpellier v Franciji in na druge festivale.
Je film že mogoče dobiti na Piratebayu?
Upam, da ne (smeh).
Zakaj ravno 9:06?
Ne morem povedati, ker gre za misterij, okoli katerega se vrti cel film, in se pojasni šele ob koncu filma.
Kako to, da ste se odločili, da bo novinar Žurnalov?
Zato, ker gre za novinarja, ki piše glasbene kritike, hkrati pa je tudi pianist, učitelj klavirja. To se mi je zdelo za Žurnal logično, možno. Na Delu so na primer glasbeni kritiki redno zaposleni, zato se mi je zdel Žurnal bolj verjeten.
Novinar je biseksualec. Je to zdaj v modi?
Zdelo se mi je zanimivo za lik, da inšpektor odkriva vedno več stvari okoli mrtvega lika in je to tudi ena od stvari, zaradi katere pride v konflikt.
Kje ste snemali prizorišče nesreče, kjer se ubije?
Na Soči, ker je ta solkanski most oziroma celotno prizorišče videti res izjemno.
Film ste posvetili očetu. Mislite, da ga boste še kdaj videli?
Upanje umre zadnje, čeprav je od izginotja očeta preteklo že devet, deset mesecev, tako da realne možnosti ni za pričakovati, še posebno zato, ker jim je z neko večjo ladjo uspelo priti na jadrnico, kjer so našli ladijski dnevnik. Iz njega je precej jasno, da očeta žal verjetno ni več med živimi.
