Za vaše pesmi je značilno, da vanje prek kakšne podrobnosti vpletete duh časa.
Ja, ko pogledam nazaj, za nekatera besedila opažam, da sploh niso več aktualna. Recimo tista, v katerih se pojavljajo miličniki. Glede na to, da sem začel pisati razmeroma pozno, me k pisanju pesmi ni spodbudila nesrečna ali srečna zaljubljenost. Mislim, da ko sem bil zaljubljen, nikoli nisem pisal pesmi, ampak sem se rajši zapil.
Pri pisanju pesmi torej ne izhajate iz sebe?
Nikoli nisem razmišljal, da bi morali drugi ljudje trpeti ali uživati ob mojem trpljenju ali užitkih. Nisem kot današnji raperji, ki te ves čas nekaj učijo in tarnajo. Pišem besedila, kot veleva stara šola – epsko.
Napisali ste približno 500 pesmi za različne izvajalce, zase pa ste pustili takšne, ki so bolj družbeno naravnane.
V bistvu takšne, da me jih ni sram zapeti. Moram reči, da nikoli nisem napisal zelo slabega besedila. Morda je bila najbližje temu himna mladinskega kongresa ZSMS v Novi Gorici v 80. letih, za katero me je prosil Zlati Klun iz zasedbe Bumerang. Pesem sem pisal med selitvijo. Nosil sem pohištvo, oni pa so bili v studiu. Vsakič ko je zazvonil telefon, sem povedal naslednjo vrstico. Nastala je pesem, za katero nisem vedel, o čem govori. Imela je naslov Naša pesem, naša mladost – kakor reka, veter in most.
Je bila vaša žena kdaj ljubosumna, ko ste pisali ljubezenske pesmi?
Ne, že zelo zgodaj se je navadila, da tega ne jemlje resno. Če bi bilo drugače, bi se že zdavnaj ločila, saj je v besedilih zmeraj prisotno neko odhajanje – bom šel proč, je odšla ... Pisanje besedil je v bistvu obrt. Samo pesniki bleferji govorijo, da pišejo pesmi zase.
Bolj kot za glasbo, pravite, vas skrbi za medije in novinarje, ki so pristali na ravni služb za odnose z javnostmi.
Novinarstvu se je to zgodilo, ker so na tem svetu vsi kupljivi – lastniki, uredniki in novinarji. Če že niso kupljivi, pa so vsaj povezani. Tudi sam imam te napake. To pa je neverodostojno.
Ste lastnik izolskega tednika Mandrač. Kako lahko kritično pišete v lokalnem okolju, kjer so močne osebne povezave?
To je drugače kot pri velikih medijih. Za lokalne medije ljudje točno vedo, kje nas dobijo. Pridejo, potrkajo in pravijo: kaj pišete te neumnosti. Vsak četrtek mi doma zvoni telefon; kliče me vsak, ki je nezadovoljen z napisanim.
Kako gledate na izzive današnjega časa, ko virtualno nadomešča realno?
Glede uporabe tehnologij je v redu in prav, dejstvo pa je, da ne more nadomestiti neposrednega stika. Razen če bomo res tako zavozili človeštvo, da se ne bomo znali več pogovarjati med sabo. Če bomo šli v to smer, sem kar zadovoljen, da ne bom živel večno.
Mef, najboljši tekstopisec!