Skupina Laibach se je v preteklosti že lotila interpretacije Bachove Fuge, zdaj pa so se lotili še enega skladatelja - Wagnerja. Njihov najnovejši projekt VolksWagner bodo predstavili v Cankarjevem domu.
V bistvu nismo prav posebej fascinirani z njim, oziroma definitivno ne toliko, kot nam to ponavadi pripisujejo. Ga pa seveda upoštevamo.
Katere skupne točke imata po vaše Hitler in Wagner?
Poganstvo, antisemitizem, semitzem, misticizem, latentni anarhizem, Gesamtkunstwerk in težnjo po totalnem estetiziranju sveta, dolgoveznost in smisel za suspenz, Cosimo in Winifried Wagner, in še bi se našlo.
Ali besedna igra VolksWagner namiguje tudi na to, da je prav Hitler narisal model za Volkswagnovega hrosca?
Hrošček je bil ljudski avto (od tod mu tudi ime), mi pa smo za izhodišče predelave Wagnerja izbrali jazz, ki ima kot stilistična in vsebinska formacija prav tako močne ljudske korenine. Predstavili bomo torej ljudsko oziroma jazzovsko interpretacijo Wagnerja.
Kako, da ste se tokrat odločili za sodelovanje s simfoniki? Greste po stopinjah vseh večjih bendov, ki po navadi simfonike pripeljejo kot tisti zadnji adut v rokavu?
Ne, mi smo jih pripeljali že kot prvi adut v rokavu. Simfonične prijeme in orkestrske aranžmaje smo uporabljali praktično na vseh naših ploščah, od prvih posnetkov iz leta 1983 naprej. Leta 1997 smo, v sodelovanju s Slovensko filharmonijo, dirigentom Markom Letonjo ter skladateljema Urošem Rojkom in Aldom Kumarjem, izpeljali velik koncert v Cankarjevem domu, ki je bil takrat neposredno prenašan tudi po celi Sloveniji. Simfoniki so torej že od vekomaj del našega zvoka in vsebine.
Koliko adutov v rokavu še ima Laibach?
Če bi jih razkrili, potem ne bi bili več aduti!
Ali to pomeni, da lahko pričakujemo tudi Laibach unplugged?
Laibach unplugged je prav simfonični orkester.
Kako se koncert v Cankarjevem domu razlikuje od drugih? Gre za nekakšno simbolično kulturno institucijo?
Gre predvsem za neverjetno drag javni zavod, ki v Sloveniji nima prave konkurence, zato lahko diktira nemogoče pogoje in program.
Včasih zaradi tega deluje bolj kot grobnica kulture. Kar je konec koncev mogoče tudi čisto v redu.
Kje pa Laibach nikoli ne bi mogli igrati? Obstajajo takšni prostori?
Na terase in hotelske lobbye bi se verjetno bolj težko adaptirali – ampak kdo ve, lahko da je ravno to pravo okolje za Laibach.
Bi zase rekli, da ste na "starejša leta" postali bolj fleksibilni in odprti?
Ne spomnim se, da kdaj ne bi bili. Mislim, da težko najdete skupino ali izvajalca v Sloveniji, ki bi delal večje odklone od žanrovske opredelitve, kot smo to prav mi.
