"Vsak je lahko čefur"

Ste si s preostalima dvema nagrajencema že razrezali vesno za najboljšo moško stransko vlogo?
Nisem dobil prave žage, ker je močno steklo. Verjetno so te vesne naredili, preden so določili nagrajence, in je bila mišljena samo ena; lahko pa bi dali vsaj tri potrdila, a so dali enega, na katerem so bila tri imena. Ali je ta država tako socialna, da ne moreš dobiti niti potrdila? Ampak okej, vesel sem, da smo sploh kaj dobili.

In kje je vesna zdaj?
Dali smo jo producentu Arsmedii, naj jo imajo oni. Kako si bomo trije razdelili kipec?

Kaj pa potrdilo?
Potrdilo bomo skopirali. Upam, da bomo dobili barvno kopijo. Po pravici povedano, pa mi je vseeno. Jaz se s tem ne bom najedel.

S čim pa se boste?
Upam, da s svojo pametjo in iznajdljivostjo.

S honorarjem od filma ne?
Ah, kje, to je že zdavnaj šlo, a sem vesel, da so me sploh izbrali. Jaz bi igral tudi zastonj, da bi uresničil to svojo življenjsko željo.

Za avdicijo vam je povedala mama.
Tako je. Prej sem približno pet let vozil mestni avtobus in že takrat sem vedel, da to ni zame. To je katastrofalno delo, teror, vojaški sistem v smislu, da mora vse biti točno do minute, poleg tega pa je v tem poklicu zelo veliko mobinga.

Kaj pa potniki, ki ste jih prevažali?
Ljudje so različni, nekateri so v redu, nekateri niso. Vsi smo krvavi pod kožo. Nekateri imajo slab dan, drugi ne. A z njimi nekako še gre, čeprav so bili tudi dnevi, ko sem doživel osebne napade, žaljivke. Kot voznik si v kapitalističnem sistemu ničla.

Zanimivo, da ste bili ravno voznik pri LPP glede na sceno v filmu z razgrajanjem po mestnem avtobusu.
Ja, na račun tega smo se tudi največ smejali.

So se dogajale tudi takšne situacije, kot je ta v filmu?
So. Mene je na primer napadel pijanec, narkoman, čefurji pa so bolj glasni. Enkrat ob enih, dveh zjutraj nisem ustavil klošarju, ker ni stal pred vrati, in je čisto ponorel; okrog roke si je ovil verigo in razbil šipo, ki se je razletela po meni. To so stres in šoki, ki jih je ogromno, poleg tega pa se ljudje veliko pritožujejo in moraš za vsako stvar hoditi k šefu.

Ste Goranu Vojnoviću dali kaj nasvetov?
Ja, Goran nas je kar poslušal. Jaz sem od preostalih treh, ki so igrali čefurje, starejši deset let in sem dejansko edini, ki je živel v obdobju čefurjev, med letoma 1995 in 2000.

Kaj pa so čefurji zdaj? Ali lahko uporabljava kakšno drugo besedo, ki ne bo žaljiva?
Ja, to je malo žaljivo in je enako, kot če bi rekel niger za črnca. Kakor pravijo, črnec črncu lahko reče niger, belec pa ne. Tukaj je enako – ti ne smeš reči čefur, ker je žalitev.

Kaj pa naj rečem?
Južnjak.

Pa to ni žalitev?
Ne, ni, saj južnjaki so z juga, severnjaki s severa.

Kako pa je bilo pred desetimi, 15 leti?
Jaz sem takrat ravno odraščal. Leta 1995 sem bil star 15 let in takrat se je začela turbo folk glasba, med znamkami pa sta bila izjemno priljubljeni Big Star in Yellow Cab. Če kdo ni imel "yellowk", ni bil  pravi čefur, poleg tega so bile priljubljene široke hlače, frizura na gobico, zabrito spodaj in čez lak, ter verige. To je bila subkultura. Takrat so bile Fužine zelo glasne in je tam živela določena skupina ljudi, ki so izvajali različne stvari, zato so dobile tak sloves.

Kakšne?
Prodajali so recimo kepico sladoleda za sto tolarjev, v resnici pa je bil samo sneg. Čakali so pred šolo ali na poti do avtobusa, z gostinske, recimo, ter ustavljali mulce. In če nisi dal sto tolarjev, si jih dobil po glavi, pa ni bilo pomembno, ali si Bosanec ali Slovenec. Jaz sem bil vedno pošten; ne kadim, ne pijem in niti pijan še nisem bil, pa sem star 33.

Koliko pa vas potem jezijo napačne predstave ljudi?
Mogoče sem se malo navadil.

Jezi vas potem ne?
Odvisno od tega, kako ti človek reče čefur. Najhuje je na primer v prometu, ko ti kaj reče kakšen staruh ali zadrt Slovenec, po možnosti takšen, ki ne živi v Ljubljani in ni odrasel med čefurji. Ti se najbolj bojijo drugačnih od sebe. Ljudje se bojijo tega, česar ne poznajo, tisti, ki so tu odrasli, pa ne.

Na Fužinah ne živijo samo južnjaki, tako kot južnjaki ne živijo samo na Fužinah.
Seveda ne. Jaz sem iz Črnuč, odrasel sem v Trnovem ter se kot otrok igral v Murglah, na trnovski ploščadi in v centru. Moji sošolci so bili vsi Slovenci. Ko sem po vrtcu prišel v osnovno šolo, sem prvič doživel konflikt v smislu “ti si pa drugačen”.

Kako?
Otroci ne vedo, kaj govorijo. Otroci povedo, kar slišijo doma. Recimo sedijo doma in slišijo starše, ki so tipični patrioti, reči, da so vsega krivi čefurji. Tako je, kot je prikazano v filmu.

Kdo bi si morda mislil, da film oziroma knjiga v nekaterih stvareh pretirava?
Ta film oziroma knjiga nič ne pretirava, zato je bila ljudem tako všeč. Čemu se najbolj smeješ v šali? Tistemu, v čemer vidiš sebe. Ko sem leta 2010 bral knjigo na pomolu v Portorožu, sem se smejal kot zmešan, ker sem v njej videl očeta, mamo, sebe, družinske odnose. Jebiga, socialna stiska dela svoje.

Ampak kot pravite, je slika zdaj drugačna.
Zdaj sem malo starejši in mogoče malo zunaj tega dogajanja. Ne bom rekel, da  ne obstaja več, vendar iz mojega obdobja poznam situacije, ko so težili za denar in se tepli. Mislim, da tega ni več toliko ali pa obstaja v drugi obliki, ker se nove generacije od tega vse bolj oddaljujejo. Po koncu vojne pa je bilo vse to sveže. V Jugi je bilo res klanje, ubijanje. V vasi moje mame so vse zravnali z zemljo, mi ubili dedka, dedkovega brata, vse so poklali. Žalostno. Zdaj, ko pridem v Bosno, nimam k nikomur priti, ker jih ni. Kar je preživelo, je šlo v Nemčijo, Avstralijo, Ameriko, drugi pa so mrtvi. Zdaj prideš tja, pa ni ljudi, in to je najbolj žalostno. Zato so čefurji jezni. Če bi bila vojna v Sloveniji in bi ti morala pobegniti v Nemčijo, tam pa bi te ...

Na avdicijo ste prišli deset let prestari.
Ja. Mama je po televiziji videla, da iščejo igralce, in mi povedala za avdicijo, jaz pa sem jo itak ves vesel pograbil in si rekel: Če mi vse življenje govorijo, da sem čefur, potem je pa res nekaj narobe, če me ne izberejo. Zdaj sem čefur, za film pa nisem dovolj čefurja ali kaj? Potem pa sem videl, da sem prestar, saj so iskali igralce od 17 do 22 let. Hvala bogu, da sem se znašel in pomislil na to, da sem videti mlajši od 33 let, ter sem igral na to karto – se uredil, obril in rekel, da sem star 22.

In kako je šlo?
Bili so trije krogi avdicij, potem pa so nas poklicali. Prvič v življenju sem mi je zgodilo, da sem od veselja jokal. Zajokal sem tako kot ena petletna punčka. Zdaj končno razumem, zakaj tekmovalci v šovu Slovenija ima talent jokajo, ko gredo naprej. Tako so me preplavila čustva. Končno mi je nekaj uspelo, končno nekaj, da se vidi. Vedno sem opravljal neka bedna dela, ki jih nihče ni hotel. Na primer v tovarni, potem tri leta kot inštruktor v avtošoli, kar je bilo sicer lepo obdobje, ampak je bilo zelo sabo plačano, potem pa LPP.

Kdaj pa je Vojnović izvedel za vaša prava leta?
Ko sem dobil v roke pogodbo, ker je bil v njej napisan drug datum rojstva in sem moral povedati.

In?
Nič, smejali so se, saj sem bil dejansko pravi čefur, ker sem se znašel. Kakšen nečefur bi si mogoče rekel, da ni prave starosti in da se ne more zlagati. V življenju se je treba znajti.

Ali ta film po vašem mnenju razbija ali ustvarja stereotipe?
Mislim, da bo prikazal to, kar je in kar je bilo, situacijo v družinah južnjakov. Južnjaki v Sloveniji so vedno delali tista dela, ki jih Slovenci niso hoteli. Kdo je čistilka? Saj veste, da Fata. In gradbeništvo? To so vse naši ljudje. Vsa Slovenija je narejena na Bosancih. Kdo je naredil to stavbo? Mislite, da Slovenec? Ne, to sta naredila Mujo in Haso. In ta Mujo ali Haso ni dobil plače, ampak so ga vrgli v Bosno, Hilda in podobni pa so vzeli denar.

Film ste precej reklamirali tudi sami na YouTubu.
To je tipičen rezultat tega, da imam preveč časa, ker sem lani ostal brez službe. Pol leta sem se potem aktivno ukvarjal s filmom, ko je bil končan, pa sem bil prost. In da ne bi vegetiral, sem si rekel, zakaj ljudem ne bi povedal tega, kar govorim v prostem času, ko me ljudje zelo radi poslušajo. In so iz čistega dolgčasa nastali posnetki, zakaj jaz nisem Klemen; v njih opisujem odnos med Slovenci in čefurji iz moje osebne izkušnje v prvem in drugem razredu osnovne šole. Kako lahko sedemletni otrok ve, kaj si, ti pa ne veš. Dostikrat sem prišel domov in se jokal mami, zakaj nisem Klemen, zakaj moram biti Dino, zakaj sem drugačen, kaj je narobe z mano, mama pa se mi je smejala, ker ni poznala tega sveta. Pozneje, ko smo bili stari 10, 12 let, so se mi otroci opravičili, ker so bili že toliko zreli, da so videli, da to ni prav, in so se začeli bolj družiti z mano.

Kdo je potem čefur?
Čefur je tisti, ki hoče biti čefur.

Skratka, vsak je lahko čefur?
Zame čefur ni pripadnik nekdanje Juge, ampak človek, ki se predstavlja za čefurja, pa ni važno, ali je Slovenec, Bosanec, Srb ali Makedonec. Če sprejmeš kodeks oblačenja, glasbe in vedenja, te bodo označili za čefurja.

In zakaj bi vsak moral videti film Čefurji raus?
Zato, da se malo vidi tudi druga stran, da smo vsi krvavi pod kožo, da smo konec koncev vsi ljudje, da vsi potrebujemo zrak, da imamo vsi enaka čustva, kot sta strah in ljubezen, in da če si Slovenec ali južnjak, nisi čisto čisto nič drugačen. Na koncu vsi umremo in vsi enako razmišljamo. Tukaj je le strah pred neznanim, ki so ti ga vcepili ali pa si si ga sam. In to pomenijo čefurji za Slovence. Neznano. In potem se bojijo.