Vodopivec se ne bi norčeval iz galebov

Po nastopih v Londonu, Los Angelesu, Seattlu, v oddaji Planet Standup in na televizijskem kanalu Comedy Central se Tin Vodopivec vrača v 'okroglo Štihovo dvorano Cankarjevega doma, kjer se bo 6. oktrobra predstavil s svojim tretjim celovečernim šovom stand-up komedije DESERT.

Kaj lahko pričakujemo od predstave Desert?
Stand-up predstave so ponavadi nekakšen mozaik idej in šal, ki jih potem poizkušamo zapakirati v paket, ki bo imel nekakšno rdečo nit. Pričakujemo lahko nove šale, aktualne zadeve, vse nekako v mojem stilu z rahlim pridihom nadrealizma. Koncept Deserta izhaja iz ideje, da se za sladico vedno najde prostor, tudi če si že povsem sit. In enako tudi s komedijo – vedno je prostor za malo smeha, zabave in sprostitve.

So nastopi v hramu kulture zate nekaj posebnega?
Vsekakor. Cankarjev dom ima ogromno in bogato tradicijo, predstave vrhunskega kalibra in že samo sprehajanje po hodnikih v zakulisju ti daje občutek, da se je tukaj že marsikaj zgodilo in da si del nečesa velikega. Tudi sama dvorana je vrhunska, še posebej všeč mi je ambient okrogle Štihove dvorane, kjer bom nastopal, saj se tam vzpostavi posebna energija. Vsi se med seboj vidimo in to je lahko noro zabavno.

Nastopaš tudi po svetu. Kako se slovensko občinstvo razlikuje od na primer britanskega ali ameriškega? V kolikšni meri moraš spreminjati šale? 
Publike se vsekakor razlikujejo, a predvsem v dojemanju komedije. V Britaniji in ZDA je poplava komedije, stand-upa, filmov, serij, internetnih smešnic ... Ljudje imajo vse na pladnju in so tudi bolj kritični, izbirčni, zahtevni in tudi razvajeni. Britanci se zavedajo dejstva, da so na nek način vodilna sila v svetu komedije. Ko pride k njim Slovenec, zato potrebujemo nekaj časa, da dojamejo, kaj se dogaja, kdo je sedaj to, zakaj je prišel in da se znebijo predsodka, ki je slišati nekako tako: »Nas, ki smo praktično izumili komedijo, bo zabaval tip iz Slovenije? Resno?« Potem je tukaj jezična prepreka. Če se še tako trudimo, nikoli ne bomo zveneli povsem britansko ali ameriško. Šale moram zato za angleški svet povsem razstaviti in na novo sestaviti, nekatere pa so napisane izključno za angleški jezik. Zanimivo je tudi to, da Američani celo Angleže dojemajo kot tujce in vse uspešne serije iz Anglije kupijo in nato naredijo svojo različico. Kot recimo The Office. Namesto, da bi v ZDA predvajali angleško verzijo, so naredili svojo z ameriškimi igralci in prilagojeno Ameriki.

Koga je najlažje nasmejati?
V slovenščini sem zagotovo najmočnejši, ker je to moj materni jezik, moram pa povedati, da je tudi po Balkanu lepo nastopati. Spomnim se, da je občinstvo v Zagrebu po šali navdušeno cepetalo z nogami. Noro!

Po smrti Robina Williamsa se je veliko govorilo o tem, da mnogo komikov trpi za depresijo. Britanski strokovnjaki so odkrili povezavo med komiki in duševnimi boleznimi. Pravijo, da zmožnost, da nekoga spraviš v smeh, izhaja iz značaja, ki ga kažejo tudi ljudje s shizofrenijo ali bipolarno motnjo. Kakšne so tvoje izkušnje z ljudmi iz tega posla?
Mislim, da so na vseh področjih ljudje, ki so depresivni in ki imajo težave. Morda smo komiki bolj izpostavljeni ravno zato, ker se ukvarjamo s smehom. A vsak je krvav pod kožo, vsak ima svoje težave, vsakega prizadene kritika, finančne težave ali pa ločitev. Veliko izhaja že iz dejstva, da smo komiki ljudje, ki uživamo v tem, da smo na odru, da je luč usmerjena v nas in da nas ljudje gledajo, se nam smejijo in nam ploskajo. Tukaj je zagotovo izvor v nekem pomanjkanju – morda iz otroštva in iz neke potrebe po potrditvi. Ko se luči ugasnejo, pa si znova sam s sabo in takrat je včasih bolj resno in turobno. Podobne težave imajo verjetno tudi glasbeniki, igralci, kreativni ljudje in drugi umetniki. Drug problem so pričakovanja ljudi, ki od tebe želijo, da jih ves čas zabavaš in to s časoma lahko postane zelo naporno. Komik podleže pritisku, saj želi biti ves čas poln energije, zato se loti drog in alkohola in mislim, da je bil ena izmed teh žrtev tudi nesrečni Robin.

Ali drži, da je pri nastopih najpomembnejša prva šala?
Prva šale je pomembna, ker v prvih nekaj sekundah vzpostaviš odnos s publiko in poizkušaš dobiti njihovo naklonjenost. Če ti uspe dober začetek, potem bo v nadaljevanju lažje. V nasprotnem primeru pa te čaka težko delo, da popraviš slab prvi vtis. Enako je tudi pri spoznavanju novih ljudi. Če na neko dekle narediš na začetku slab vtis, boš moral zelo garati, če ga želiš popraviti in pridobiti njeno naklonjenost.

Po kom si se na začetku kariere zgledoval? Čigave šale so te najbolj navdihovale?
V samem začetku sem kot drogo konzumiral nastope Robina Williamsa in angleškega komika Eddija Izzarda. Lani sem imel to čast, da sem nastopal skupaj z Izzardom na njegovi turneji, in sicer na nastopih v Ljubljani in Zagrebu, in to je bil zagotovo eden mojih vrhuncev kariere. Sčasoma pa vseeno začneš iskati svoj stil, svoj slog, svoj glas v komediji in se vedno bolj odmikaš od teh idolov in iščeš svojo pot.

Dve leti nazaj si omenil, da si pisal Davidu Lettermanu in da so ti tudi odpisali. Kaj se je iz tega razvilo?
Fanscinantno mi je bilo, da so mi sploh odgovorili. Že to, da dobiš elektronsko sporočilo s pohvalo in spodbudo, mi je veliko pomenilo. Je pa res, da je čakalna vrsta za nastop na Lettermanu nepopisna. Pravijo, da je samo v Los Angelesu trenutno približno 18.000 komikov, komičnih piscev in kreativcev. Huda konkurenca. Lani sem bil sprejet na festival v Seattlu, ki je zastavljen kot tekmovanje. Izmed 1500 prijavljenih so me izbrali med 30 najboljših in zadnji večer sem končal na drugem mestu. Dobro je, ko dobiš neko povratno informacijo in motivacijo za nadaljnje delo.

Iz katere teme se ne bi nikoli norčeval? Kje je meja?
Moj stil komedije je precej nežen in neškodljiv. Trenutno ne čutim potrebe po tem, da bi se loteval nekih temačnih zadev. Sicer imam rad črno komedijo, a to zaenkrat ni moj stil. Tako da trenutno se ne ukvarjam toliko z religijo, mednarodnimi odnosi, politiko, samomori, umori, splavom in tematikami, ki bi znale razdeliti ljudi, jih užaliti ali prizadeti. Na mojem meniju so trenutno bolj magneti za na hladilnik, pande in solata. Ne bi pa se nikoli norčeval iz galebov. Že tako imajo težko življenje in jim ni prizaneseno. (smeh)