Živeli ste na Dunaju. Kaj ste tam počeli?
Na Dunaju sem bila le kratek čas, saj smo v Ljubljani ravno končevali album. Veliko sem se družila z jazzerji, tudi v Gradec sem včasih hodila kar pogosto. Dunaj je super, veliko se dogaja; edino, kar me je zmotilo, so bili ljudje, njihova zaprtost. Imam nekaj balkanske krvi in že med Slovenci se včasih počutim utesnjeno, Avstrijci so pa sploh zelo hladni.
Gresta balkanska kri in jazz skupaj?
Kaj pa vem (smeh). Nekateri pravijo, da je na primer romska glasba soul, da je tudi to tista duša ... to vse gre.
Mediji vas predstavljajo kot pionirko r'n'b glasbe v Sloveniji.
Mislim, da me opisujejo v smislu, da je bila moja prva plošča prvi takšen projekt pri nas. Sicer pa se ne bi označila za r'n'b pevko.
Vaš zadnji album Čas za nas je nastajal ...
Tri leta in pol zelo intenzivno. V ta album sem vložila vso svojo energijo.
Ste z njim zadovoljni?
Sem eden od izvajalcev, ki nikoli ni popolnoma zadovoljen (smeh).
Ali ste tudi tokrat sodelovali z Janijem Hacetom?
Poleg mene sta večinska avtorja na albumu pianist Igor Vičentić in basist Robert Jukič. S Hacetom sva sodelovala pri prvi plošči, tudi na tem albumu je še nekaj njegovega dela, a v glavnem smo album naredili mi trije. Hace je hiter, efektiven ... ampak tokrat sem hotela delati nekaj drugačnega, zato sem poiskala novo ekipo.
Ste se petja učili?
Ne, sem pa vedno rada pela. Spomnim se, da sem včasih v postelji v temi poslušala radio – poslušala sem American Top 100 –, luči so bile ugasnjene, ker bi morala spati. To je bilo tisto obdobje, ko so bile popularne En Vogue, jaz pa sem ležala in čakala, da jih slišim. V petje pa sem se popolnoma zaljubila, ko sem slišala Lauryn Hill.
